FOTO: Pojeduh v Mehiki

Panoramski pogled na mehiško prestolnico Ciudad de Mexico.

V državo čilija in tequile smo se odpravili za dobre tri tedne med julijem in avgustom. Poletje sodi v špico turistične sezone, čeprav mnogi zaradi podnebno bolj ugodnih razmer v Mehiko odpotujejo v zimskem času. V tako obsežni dobrojedski domovini je v treh tednih skorajda nemogoče zadovoljiti gastronomski firbec. Kljub temu je pojeduharska dvojica, s pomočjo že preverjenih virov in lastnega “nosu”, obiskala nekaj nadvse zanimivih kulinaričnih postojank, na poti med mehiško prestolnico, Jaliscom, polotokom Yucatan in zveznima državama Chiapas ter Oaxaca.

Na letališče Benito Juárez, edino mednarodno letališče mehiške prestolnice in kjer se je pojeduharsko popotovanje tudi pričelo, smo prileteli na temno in deževno julijsko jutro. V tem letnem času sta dež in sonce praktično dogovorjena, da si delita vsak svoj del dneva: jutro, dopoldne, popoldne, večer in noč. Srečo smo imeli, da je dogovor držal in da so nas ob obisku prve dobrojedske postojanke spremljali sončni žarki.

Restavracija Biko: Sorpresa de Cacao - kakavovo presenečenje

Biko, Ciudad de Mexico

Začeli smo visoko, a v tem primeru ni govora o nadmorski višini. Pot nas je namreč odnesla v Biko, 6. najboljšo restavracijo Latinske Amerike po izboru akademije "World’s 50 Best Restaurants". Restavracija se nahaja v enem najbolj umirjenih, urejenih in predvsem mondenih predelov mesta, kjer najdemo številne druge restavracije, čajnice, bare in trgovine z oblačili priznanih svetovnih znamk, skratka četrt, ki po svoji podobi spominja bolj na London kot pa na Ciudad de México. V prefinjeno urejeni, a hkrati ne pretirano sterilni notranjosti lahko okušate mehiške jedi s španskim pridihom, podkrepljene z modernimi kulinaričnimi prijemi. Skratka postojanka za dobrojedce, ki si za obed radi vzamejo čas in iščejo predvsem kulinarično avanturo, drugačno od pričakovane oštarije z mariačiji, tequilo in mehiškimi jedmi z naslovnic turističnih vodnikov.

Street food in Tequila

Popotovanje smo pričeli na gastronomsko najbolj zahteven način. V dnevih, ki so sledili pa nas je v Guanajuatu, Tequili in Guadalajari, čakalo popolno nasprotje moderne kuhinje, to je ulična kulinarika. Mehika je znana po cestnih prodajalcih dobrot za pod zob, ki ponujajo ugodno a hkrati odlično hrano, ki se sklada s po svetu popularnimi mehiškimi jedmi kot so taco, quesadilla, torta, tamale, enchilada in druge. Čeprav je »Street Food« doma na ulicah in trgih, boste tisto najbojšo, svežo in raznoliko kulinariko s pločnika okusili na mestnih ali vaških tržnicah.

Prodajalna uličnih dobrot v kraju San Cristobal de las Casas

Iz Ciudad de Mexico, smo se preko barvitega Guanajuata, pomaknili v Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki, ki pa je v primerjavi s prestolnico bolj umirjeno in prej spominja na večjo vas, kot pa na metropolo. Za veliko večino turistov, med katerimi smo bili tudi mi, Guadalajara služi kot postojanka oz štartna točka za izlet v Tequilo, rojstni kraj vsem znane žgane pijače.

Dobrojedsko popotovanje smo nadaljevali z letom v Cancun od koder je sledil postopni pohod proti ciljni točki. Cancun smo praktično ignorirali, saj smo se takoj ob pristanku preselili v mesto Tulum, poznano po najbolje ohranjenih obmorskih mayevskih piramidah v Mehiki.

Unico: Pulpo Caribe a la plancha - Karibska hobotnica na žaru z meto, limeto, čilijem Jalapenom in praženim krompirjem.

Unico, Tulum

Če smo le en dan pred tem okušali klasične mehiške poulične dobrote, smo ob prihodu v Tulum ponovno naredili preobrat. Ustavili smo se v restavraciji Unico, ki je svoja vrata odprla slabo leto pred našim obiskom. V tem kratkem obdboju je, lastnik in hkrati chef, Brian Sernatinger restavraciji že priboril sloves ene najbolj cenjenih in priljubljenih v mestu. To vsekakor ni tipična mehiška restavracija, saj v njej ponujajo jedi pripravljene na evropski način, kljub temu pa ohranjajo lokalnost z uporabo sestavin bližnje okolice. Skrbno pripravljene krožnike odlikujejo pristni okusi, brez pretiranega zlorabljanja prijemov, ki jih diktirajo kulinarični modni trendi. Restavracijo smo obiskali v času vrhunca sezone lova na jastoge in vam lahko iz prve roke zagotovimo, da če želite okusiti rdečega morskega raka je Unico prava izbira.

Po ogledu piramid, nekajdnevnem razvajanju na peščenih karibskih plažah in izletu po pod UNESCOM zaščitenem parku Sian Khan, smo se preselili v slikovito Merido.

La Chaya Maya: Pipian de Pavo - Puran v omaki "Pipian".

La Chaya Maya, Merida

V glavnem mestu zvezne države Yucatan smo vrsti raznolikih kulinaričnih postojank dodali še eno. Tokrat smo izbrali restavracijo La Chaya Maya, kjer pripravljajo jedi na osnovi starih mayevskih receptov. Kulisa restavracije je vmeščena v notranje dvorišče stare kolonialne mestne hiše. Velja za zelo priljubljeno izbiro turistov, zato predvsem ob vikendih priporočamo zgodnjo rezervacijo mize. V Chayi boste v toplem vzdušju, glasni glasbi in množici obiskovalcev, okušali nevsakdanje jedi na zvrhanih krožnikih.

Naš razmeroma kratek postanek v Meridi smo prekinili z nočno vožnjo s polotoka Yucatan v kulturno središče Chiapasa, mesto San Cristobal de las Casas.

La Surreal: izbor mezcalov s črirčki v siru.

Mezcaleria La Surreal, San Cristobal de Las Casas

Med najbolj prepoznavne simbole Mehike zagotovo sodi tequila, najbolj poznana izvedba pijače mezcal, ki jo proizvajajo iz agave vrste Azul in to le na območju kraja Santiago de Tequila. Po celotni državi pa uspeva preko 120 vrst agave in posledično nastaja še toliko več rezličnih vrst mezcala. Podobno kot v enotekah in pivnicah pri nas, boste v Mehiki najbolj raznolik izbor mezcala preizkusili v tako imenovanih mezcalerijah. V mestu San Cristobal de las Casas smo obiskali eno izmed najbolj priljubljenih mezcalerij daleč naokoli, to je La Surreal. To tipično mezcalerijo vodi Ale Cervantes, simpatična mehičanka, ki zagotavlja, da so vsi mezcali skrbno izbrani pri lokalnih proizvajalcih, ki kuhajo zelo majhno količino žganja zase in za ponudbo v izbranih mezcalerijah, kot je njihova. Ob okušanju najrazličnejših mezcalov lahko v La Surreal izbirate med lokalnimi kulinaričnimi dobrotami, kamor sodijo tudi za to območje značilni črički, pripravljeni na različne načine. Mi smo jih okusili pražene in namočene v sirovo omako.

El Secreto: Prašiček z popečenimi gobicami in čebulo.

El Secreto, San Cristobal de Las Casas

Butični hoteli postajajo vse bolj priljubljeno začasno domovanje za številne turiste po svetu. Prav v sklopu enega izmed tovrstnih prefinjeno opremljenih majhnih hotelov, deluje verjetno najbolj sofisticirana restavracija v mestu, El Secreto. Že z imenom želijo obiskovalce opozoriti, da je intimnost in umirjenost na prvem mestu. Sami zase pravijo: »..., ko boste spoznali skrivnost, jo ne boste uspeli zadržati zase, ampak najprej jo je potrebno odkriti.« Kot se spodobi za večino modernih restavracij tudi ta, domače recepte in lokalne sestavine spaja z sodobnimi prijemi. Vredno je omeniti tudi razmeroma dober izbor vin iz Mehike, Čileja in Argentine ter prefinjeno a hkrati toplo opremljeno notranjost.

Iz Chiapasa smo se z nočnim avtobusom prestavili v Oaxaco de Juárez, glavno mesto zvezne države Oaxaca, poznano po svoji kulturni pestrosti, pouličnih umetnikih in kot eno izmed izvornih središč mehiške kulinarike.

La Catedral: Manchamanteles mole s praženo svinjsko ribico in pečeno banano.

La Catedral, Oaxaca

Kot prvo smo obiskali restavracijo La Catedral, ki se nahaja v samem mestnem jedru. To tradicionalno družinsko gostilno vodi Edgardo Aguilar s svojo mamo, ki jo je pred skoraj 40-imi leti tudi zagnala in še danes skrbi za pripravo jedi. V La Catedral lahko, ob večerni živi glasbeni spremljavi, preizkusite tradicionalno kulinariko Oaxace, ki jo pripravljajo s kančkom sodobnih prijemov, a teh je le toliko, da boste občutili tipično lokalno gastronomijo v svoji popolnosti. La Catedral je pravi kraj, kjer lahko okusite najrazličnejše abinacije slovite omake mole, ki po nekaterih pričevanjih izvira prav iz Oaxace. Jedi lahko uživate ob različnih mehiških vinih, izbirate lahko med preko 20 znamkami mezcala, toplo pa priporočamo piva lokalnega mikropivovarja Tierra Blanca.

Pitiona: Riba s tradicionalnim Oaxaškim molejem.

Pitiona, Oaxaca

Prav tako v mestnem središču, a nekaj 100 metrov višje, se nahaja tudi restavracija Pitiona, ki si je na seznamu najboljših 50-ih restavracij latinske Amerike za leto 2013 prislužila 43. pozicijo. V Pitioni ideje za svoje jedi črpajo iz tradicionalnih lokalnih receptov, ki jih nadgradijo z modernimi prijemi in lastnimi domislicami ter spojijo v edinstvene dobrodejdske kreacije. Glavni šef Jose Manuel Baños Rodriguez je izkušnje nabiral v najboljših restavracijah na svetu kot so El Bulli in Arzak. Vsekakor dobrojedska postojanka, ki je ne gre izpustiti.

Danzantles: Tlayuda s kozicami, skuto, zeljem in omako iz čilija Chipotle.

Danzantles, Oaxaca

Tik preden smo odrinili iz mesta smo obiskali še Los Danzantes. od pristne tradicionalne preko moderne mehiške nas je tokrat čakala še tretja kulinarična zgodba, ki je prav tako tesno povezana z lokalno recepturo. Na velikem vrtu kjer je ob vstopu postavljen dolg barvit šank, se nahaja restavracija s toplim in okusno urejenim ambientom, ki na prvi pogled spominja na koktail bar. Ob sproščenem vzdušju ponujajo manjši a skrbno izbran nabor jedi, med katerimi vsaka preseneča po svoji drugačnosti in prepletu lokalnih sestavin. Los Danzantles je del istoimenske franšize, ki jo najdemo še v pethi drugih kraiih v Mehiki. V primerjavi s prejšnjima dvema ponuja bolj preprosto vzdušje in nekoliko bolj ugodne cene, a kljub temu ob odhodu ne boste ostali razočarani.

Merotoro

Merotoro, Ciudad de Mexico

Po bogati dobrojedski izkušnji v Oaxaci smo se prestavili na štartno mesto v Ciudad de Mexico, kjer smo mehiško pojeduharsko avanturo zaključili v še eni izmed najboljših restavracij na svetu. Če že nismo uspeli obiskati polotok Baja California, smo okusili tamkajšno kulinariko, ki jo pripravljajo v restavaciji Merotoro. Podobno kot Biko, se tudi ta nahaja v enem izmed umirjenih in premožnejših predelov mehiške prestolnice, kamor naključno ne boste zašli, saj leži dokaj daleč od priljubljenih turističnih atrakcij. Kot nam je zaupal šef Jair Tellez nimajo degustacijskega menija saj se ponudba prepogosto spreminja. Kljub temu, da na prvi pogled izgleda preprosto, sproščeno in jo po interierjih nebi postavili med TOP 50 Latinske Amerike, je izbor jedi nadvse navdušujoč in vreden, da skrenete z vaše začrtane poti ter jih obiščite.

Pojeduharsko popotovanje po Mehiki se je z obiskom Merotora zaključilo, a v glavi je odmevala misel: “… še se bomo vrnili!”.