TAKO SO NEKOČ ZDRAVILI LJUDI: Nekatere metode se danes zdijo skoraj neverjetne

Ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

Zgodovina zdravljenja pa ni povezana samo z nenavadnimi pripravki. Pomembno vlogo so imele tudi ženske zdravilke, ki so skrbele za bolne in poškodovane, vendar se je njihov položaj skozi stoletja spreminjal. Z razvojem univerz in profesionalizacijo medicine so bile ženske iz formalnega medicinskega izobraževanja večinoma izključene, nekatere pa so se zaradi svojega zdravilskega dela znašle tudi pod pritiskom oblasti.

---

Zbrali več kot 200 načinov uporabe človeškega urina

Raziskovalci José Ramón Vallejo, Alfonso J. Aparicio Mena in José Antonio González so v študiji, objavljeni v Acta Medico-Historica Adriatica in dostopni prek PubMeda, pregledali uporabo človeškega urina v španski ljudski medicini od začetka 20. stoletja do sodobnega časa. Njihov cilj je bil zbrati etnomedicinsko znanje o tako imenovani uroterapiji ter raziskati simboliko, povezano s temi praksami.

Raziskovalci so zbrali kar 204 tradicionalne načine uporabe urina v zdravilne namene. Daleč največ jih je bilo povezanih s težavami s kožo oziroma kožnimi boleznimi – takšnih je bilo 63 odstotkov vseh zabeleženih načinov uporabe.

Urin so v ljudski medicini uporabljali oziroma priporočali pri ekcemih, kloazmi oziroma pigmentnih spremembah in izpadanju las, pa tudi pri poškodbah in drugih težavah. Z njim so poskušali zdraviti ali blažiti opekline, ozebline, rane in razpokano kožo, uporabljali pa so ga tudi pri strupenih ugrizih.

Najpogosteje so ga nanašali na telo

Podrobnejši podatki raziskave kažejo, da je bila večina zabeleženih pripravkov namenjena zunanji uporabi. Takšnih je bilo 133 oziroma približno 65 odstotkov vseh zbranih primerov. Oralno so urin uporabljali pri 35 oziroma 17 odstotkih zabeleženih načinov, raziskovalci pa so našli tudi 12 primerov izpiranja oči z urinom.

Zabeležili so še pet načinov uporabe z grgranjem, štiri primere, povezane s parnimi oziroma sedečimi postopki, ter vaginalno izpiranje. Raziskava tako kaže, da uporaba urina v ljudski medicini ni bila omejena na eno samo vrsto zdravstvenih težav ali en način uporabe.

Če zbrane primere razvrstimo glede na mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-10, je bilo največ načinov uporabe, 34 odstotkov, povezanih s poškodbami, zastrupitvami in nekaterimi drugimi posledicami zunanjih vzrokov. Sledili so zunanji vzroki obolevnosti in umrljivosti s 13 odstotki, bolezni kože in podkožja z 12 odstotki ter nekatere infekcijske in parazitske bolezni z 10 odstotki.

---

Podeželska tradicija in drugačna praksa v mestih

Avtorji so pri uporabi urina v Španiji prepoznali dve različni obliki prakse. Prva je bila lokalna in tradicionalna uroterapija, značilna predvsem za podeželsko okolje in usmerjena v praktično uporabo. Druga je bila bolj tehnično zasnovana ter omejena predvsem na urbano okolje in naturopatsko medicino.

Pri večini zabeleženih ljudskih pripravkov so raziskovalci ugotovili tudi prisotnost naturalistične simbolike, ki je temeljila na lokalnih tradicijah in prenašanju prvotnega izkustvenega znanja. Uporaba urina v Španiji se je tako razvijala skozi preplet tradicionalnih lokalnih praks in poznejših oblik uroterapije.

Ženske so bile pomemben del srednjeveškega zdravljenja

Posebno poglavje zgodovine medicine predstavljajo ženske zdravilke. Zgodovinski članek W. L. Minkowskega, objavljen v American Journal of Public Health, ugotavlja, da je bila njihova vloga v srednjem veku pomembna, čeprav je v zgodovini medicine pogosto ostala manj znana in cenjena.

V treh stoletjih pred renesanso sta na njihov položaj pomembno vplivala dva procesa. Eden je bil razvoj evropskih univerz in njihovih strokovnih šol, ki so ženske večinoma sistematično izključevale iz izobraževanja. S tem se je postopoma oblikoval pravni sistem, v katerem je uradno opravljanje zdravniškega poklica postajalo predvsem domena moških.

Ženske, ki zaradi tega niso mogle pridobiti formalnega položaja zdravnic, so se morale dolgo boriti za možnost, da bi še naprej skrbele za bolne in poškodovane. Njihovo praktično zdravilsko znanje tako ni nujno pomenilo, da so imele tudi pravico do uradnega opravljanja medicine.

---

Jacqueline Felicie so leta 1322 sodili zaradi zdravljenja ljudi

Eden najbolj znanih primerov, ki ga izpostavlja zgodovinska literatura, je Jacqueline Felicie, ki se je leta 1322 znašla pred sodiščem zaradi nezakonitega opravljanja medicine. Njen primer je bil eden od številnih primerov zdravilk, ki so bile obtožene, ker so zdravile ljudi, čeprav niso imele formalnega dovoljenja.

Zapisi o njenem primeru kažejo, da je obiskovala bolnike, pregledovala njihov urin in tipala njihov pulz, pregledovala njihova telesa ter predpisovala in dajala različna zdravila. Na sojenju je pričalo osem ljudi, med njimi sedem njenih nekdanjih pacientov in žena enega od njih. V nekaterih pričevanjih je bilo navedeno tudi, da naj bi uspešno zdravila bolnike, nad katerimi so drugi zdravniki že obupali.

Zdravilke so začeli povezovati tudi s čarovništvom

Sočasno z razvojem profesionalne medicine je potekal še drug proces. Zgodovinski pregled opisuje kampanjo povezovanja ženskih zdravilk s čarovništvom, ki jo je spodbujala Cerkev, podpirale pa so jo tako cerkvene kot posvetne oblasti.

Avtor zgodovinskega pregleda kot eno od možnih razlag navaja, da bi Cerkev lahko ženske s posebnimi in pogosto ezoteričnimi zdravilskimi znanji dojemala kot grožnjo svojemu vplivu na življenje vernikov. Posledica je bilo preganjanje neznanega števila žensk, pri čemer naj bi šlo večinoma za ženske iz kmečkega okolja.