BOSANSKA NOVINARKA O SARAJEVO SAFARI: "Ni materialnih dokazov, knjiga italijanskega avtorja je polna neresnic"

"Vemo, da so na ljudi streljali plačanci in prostovoljci, ki so se pridružili agresorjem," je povedala. Po njenih besedah pa obstaja le en pričevalec, ki je javno razkril svojo identiteto in spregovoril o domnevnih safarijih. Gre za upokojenega obveščevalca bošnjaške vojske Edina Subašića, ki naj bi med vojno slišal pripovedi o takšnem početju. "Materialnih dokazov, da se je to res dogajalo, pa ni," je poudarila Nuhefendić, kot navaja Primorski dnevnik.

Še ostrejša je bila do knjige italijanskega novinarja Ezia Gavazzenija, ki raziskuje domnevne udeležence tako imenovanih safarijev groze. Nuhefendić je ocenila, da je knjiga polna neresnic, avtor pa naj bi pri raziskovanju predvsem improviziral. Njena glavna kritika je usmerjena v vire, na katerih temelji delo. Po njenem mnenju knjiga skoraj v celoti sloni na anonimnih ustnih pričevanjih in pripovedih, ki jih ni mogoče neodvisno potrditi.

Ostrostrelci so odločali, kdo bo preživel

Nuhefendić je med pogovorom spregovorila tudi o lastnih izkušnjah vojne. V devetdesetih letih je delala kot novinarka v Beogradu, leta 1995 pa se je zatekla v Trst. Njena družina je medtem ostala v Sarajevu, v stanovanju v stolpnici v četrti Grbavica, ki je bila pod nadzorom Vojske Republike Srbske.

Po njenih besedah so ostrostrelci nad prebivalci izvajali predvsem psihološki teror. Z možnostjo, da kadar koli sprožijo strel, so odločali o življenju in smrti ljudi, ki so poskušali opravljati vsakodnevne dejavnosti. Kljub stalni nevarnosti so Sarajevčani vztrajali pri poskusih običajnega življenja. "V prvih dneh obleganja so ljudje, ko je streljanje prenehalo, napolnili kavarne. Enostavno se niso sprijaznili z vojno," je povedala.

Pogovor v Prosvetnem domu na Opčinah je vodila novinarka deželnega sedeža RAI Eva Ciuk, sledila pa je projekcija dokumentarnega filma slovenskega režiserja Mirana Zupaniča.

O domnevnih safarijih na ljudi potekajo preiskave

Zgodba o domnevnih strelcih je pritegnila pozornost preiskovalnih organov. Italijanski novinar Gavazzeni je sodeloval pri vložitvi kazenske ovadbe, v Milanu pa je bila uvedena preiskava navedb o sodelovanju italijanskih državljanov pri streljanju na sarajevske civiliste.

Gavazzeni zavrača očitke, da bi njegovo raziskovanje temeljilo zgolj na govoricah. V intervjujih je navajal pričevanja, informacije iz obdobja vojne in domnevno obveščevalno dokumentacijo. Kot je danes zapisal na Facebooku:

"Moja raziskava dokumentarnih virov omogoča ugotovitev, da je italijanska vojaška obveščevalna služba SISMI v Bosni in Hercegovini delovala že v letih 1992–1993. Njeno prisotnost potrjujeta dva vira. Prvi je parlamentarni vir iz tistega časa, z dne 5. avgusta 1993, v katerem je takratni italijanski obrambni minister Fabio Fabbri izrecno govoril o dejavnosti agentov SISMI v Bosni in Hercegovini: 'Tam so ljudje, ki tvegajo svoja življenja in so dobro opravili svoje delo [...] v Bosni in Hercegovini.'  Drugi vir je poznejše pričevanje Luce Rajole Pescarinija, takratnega vodje druge divizije, ki je izjavil, da je bil v Bosni in da se je konec leta 1992 iz Sarajeva vrnil v Rim: 'Ko se je začela operacija Restore Hope, torej konec leta 1992, sem se iz Sarajeva vrnil v Rim.' Obe pričevanji sta bili podani pred parlamentarno komisijo. Zapisnike teh pričevanj imam v svoji posesti."