Otroštvo ste preživeli na Goriškem, kjer ste tudi začeli s smučanjem. Kdo vas je navdušil za ta šport in kje ste naredili svoje prve smučarke korake?

To je bil moj oče, ki je bil nekdanji smučarski skakalec in velik smučarski navdušenec. Bil je tudi 'motor' vsega, kar se je v tistih časih na Primorskem dogajalo v zvezi s tekmovalnim smučanjem. Smučali smo v bližnji okolici, kjer je bilo nekaj smučišč, ki jih danes zaradi pomanjkanja snega ni več. Kmalu sem začel trenirati v Smučarskem klubu Gorica - Nova Gorica, zato je smučanje postala moja stalnica. Ko sem se pri 14 letih preselil v Ljubljano, srednjo šolo pa sem obiskoval v Škofji Loki, sem se vključil v Smučarski klub Olimpija, kje so bili na voljo boljši pogoji, obenem pa so nam zagotavljali tudi treninge v tujini, ki so bili že takrat potrebni, če si želel napredovati.

Kot mi je znano, ste se specializirali za veleslalom in superveleslalom?

Da sem na začetku v svetovnem pokalu tekmoval samo v veleslalomu, je razlog v takratnih pravilih. V sezoni 1979/80, ko sem prišel v člansko reprezentanco, so bile v svetovnem pokalu kvote. Se pravi, koliko jih bo iz posamezne reprezentance lahko vozilo v neki disciplini. Znotraj naše reprezentance je bila takrat zelo močna konkurenca v slalomu. Kot najmlajši sem bil takrat v ekipi peti slalomist, zaradi česar nisem mogel nastopati v svetovnem pokalu. Sem pa nastopal v veleslalomu, kjer sem dosegal uspehe. Prav zaradi tega, sem bil bolj usmerjen v veleslalom in kasneje še v superveleslalom. Smo pa takrat kot celotna ekipa 'prebili led' v svetovnem pokalu in začeli dosegati prve velike rezultate.

Ko ste pri 18 letih začeli nastopati za člansko reprezentanco, ste tisto sezono nastopali še v mladinski kategoriji.

Res je. Tisto sezono sem v mladinski kategoriji tekmoval tudi v slalomu. Na mladinskem evropskem prvenstvu sem v slalomu osvojil srebrno medaljo, v veleslalomu pa bronasto.

Kakšna so bila v smučarski reprezentanci pričakovanja pred olimpijskimi igrami v Sarajevu, glede na to, da so potekale na domačem terenu in pred domačo publiko?

Glede na to, da je olimpijada potekala v Sarajevu, je bilo za nas alpske smučarje kar presenečenje, saj je imela v tedanji državi Slovenija primat v smučanju. Zato bi težko govoril o prednosti domačega terena, saj tam nismo nikoli trenirali. Nekaj tekem pred olimpijado smo bili sicer tam, to je bilo pa tudi vse. Prav tako so bile proge relativno nove. Olimpijado smo doživljali z dvojnostjo. Po eni strani smo bili veseli, da je olimpijada potekala doma, po drugi strani pa teren za nas ni bila nobena prednost. Ob tej priložnosti moram tudi povedati, da smo Evropejci pred domačo publiko bolj obremenjeni kot Američani. Njim da domača publika večjo spodbudo, da dajo več od sebe kot sicer, da pridejo do uspeha.

Razstavni panoji v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kjer je na ogled razstava 'Srebrne igre 1984'.

Na tej olimpijadi ste osvojili srebrno medaljo v veleslalomu. To je bila prva jugoslovanska in slovenska medalja na zimskih olimpijskih igrah. Za osvojitev medalje pa je bilo potrebno čim bolje odpeljati dve vožnji. Po prvi vožnji ste bili na 4. mestu, se pravi v zelo dobrem izhodišču pred drugo vožnjo.

Najprej moram izpostaviti pomembnost prve vožnje. Takrat so bila pravila drugačna kot danes. Prvih pet tekmovalcev v prvi vožnji, je v drugi peljalo v obratnem vrstnem redu. Peti je peljal kot prvi, četrti kot drugi … Zaradi načina priprave proge in tedanjih materialov, je bilo tudi tako, da tisti, ki se po prvem teku niso uvrstili med prvih pet, v drugem teku praktično niso imeli možnosti, da bi prišli do višje uvrstitve. Prav zaradi tega poudarjam pomembnost prve vožnje, ki je bila veliko bolj obremenjujoča kot druga.

Seveda sem se zavedal tega bremena v drugi vožnji. Bila je tudi zelo zahtevna proga, v prvi vožnji pa je odstopilo kar nekaj tekmovalcev, med njimi tudi trije favoriti. Po eni strani si moral progo prepeljati previdno, da nisi odstopil, po drugi strani pa si moral dati vse od sebe, da si prišel do dobrega rezultata. Za mojo vožnjo v prvem teku lahko rečem, da ni bila perfektna, je bila pa dobro izvedena, da sem bil v dobri poziciji za napad v drugem teku. V podobnem izhodišču je bil tudi Boris Strel, ki je bil po prvi vožnji peti.

Ste pred drugo vožnjo premlevali v sebi, da je pred vami priložnost za osvojitev medalje?

Seveda te prešine takšna misel. Sem bil pa že tako izkušen tekmovalec, da sem razmišljal o tem, kaj moram narediti, ne pa toliko o rezultatu. Če razmišljaš o rezultatu, tega ne bo. Moraš se skoncentrirati, da tehnično dobro izpelješ vožnjo. To mi je uspelo do popolnosti. V drugem teku sem imel najboljši čas in to je bilo tisto, kar je potem pripeljalo do težko pričakovane medalje.

Nekaj časa niste vedeli za rezultate tekmovalcev, ki so v cilj pripeljali za vami, saj ni deloval semafor.

Res je. Semafor v cilju je prenehal delovati, ko sta v iztek pripeljala dva tekmovalca, ki sta nastopila za mano. Tona (Tone Vogrinec), ki je takrat stal ob meni, je dobival rezultate po prenosni postaji z nekega drugega semaforja. Ko je v cilj pripeljal tretjeuvrščeni v prvem teku, je začel vpiti 'Zadaj je. Zadaj je.' Takrat je bilo jasno, da je bronasta medalja že naša. Ko je prišel v cilj drugouvrščeni po prvem teku, je Tona ponovno vpil 'Zadaj je. Zadaj je.' To je pomenilo, da je srebrna medalja naša. Ker je imel prvouvrščeni tekmovalec po prvem teku veliko prednost, je bilo kar nekako pričakovano, da bo to razliko obdržal in na koncu zmagal. Moram pa povedati, da tega, ker nisem osvojil zlate medalje, nikoli nisem doživljal kot poraz. Medalja ni bila izgubljena, srebrna je bila osvojena. Po pravici povedano, smo nanjo vsi gledali tako kot na neko skupno zmago. Sploh, ko kasneje razmišljaš, kaj bi vse lahko šlo narobe.

Kakšni so bili občutki takoj po tem, ko je bilo znano, da ste osvojili srebrno medaljo?

Bila je takojšnja evforija. Bili smo v nekem drugem stanju. Nadrealističnem. To je bil velik uspeh za vse nas. Težko pričakovana medalja na domačih olimpijskih igrah. Vsa organizacija in trud vseh, je bil s tem poplačan. Ko se danes spominjam tistega trenutka, še vedno vidim ponos in veselje trenerjev, ki so kar žareli. Koliko jim je pomenila ta medalja. Pretekle izkušnje s tekmovanj in preboj reprezentance se je že poznal, saj so bili vidni rezultati.

Kako so vaš takratni nastop spremljali domači?

Žal mi je, ker oče in mama takrat nista mogla biti prisotna na prizorišču tekmovanja. Takrat je iz Ljubljane v Sarajevo vozil poseben 'beli' olimpijski vlak. Z njim sta se nameravala pripeljati na veleslalomsko tekmo, vendar so njegov odhod prestavili, zaradi česar sta morala ostati doma in tekmo spremljati preko televizijskega ekrana. Mama se je sicer skrivala za vrati, ker jo je bilo strah, oče pa je spremljal tekmo bolj s strokovnega vidika, kaj sem naredil prav, kaj narobe … Zanimivo je, kako je vsak na svoj način doživljal in zaupal v to, da bom osvojil medaljo. Seveda pa je bilo pri vseh domačih prisotno nepopisno veselje in ponos, ko sem osvojil medaljo.

Ob osvojiti medalje, je bilo veselje nepopisno. 'Volimo Jureka više nego bureka', je bil takrat slogan Sarajevčanov in Jugoslovanov. Ta slogan pa vas spremlja še danes. Zagotovo so bile olimpijske igre v Sarajevu za tedanjo Jugoslavijo piko na i, tudi Jugoslovani so s ponosom živeli za te igre. Piko na i pa ste s srebrno medaljo dodal vi, kot prvi Jugoslovan in Slovenec. Kako ste doživljali ta rek?

Takrat se mi je to zdelo zabavno. No, še danes se mi zdi. Nisem pa vedel, kakšen pomen je postavljati moje ime nad burek. To se je takrat spomnila skupina Lista nadrealista, ki je ravno dobro začela nastopati. Vse to me spremlja že vsa leta, ne glede na to, v kateri predel bivše države grem. Takoj me prepoznajo in povežejo Jureta Franka z olimpijado v Sarajevu in medaljo. To je bilo zapečateno v našo kolektivno zavest in se je ohranilo vse do danes. Prijetno in toplo nas popelje v romantične čase in nas napolni z lepimi spomini. Lahko rečem, da to res nekaj pomeni, da se je obdržalo 40 let.

Letos ob 40-letnici olimpijade so progo na Bjelašici, kjer ste osvojili medaljo, poimenovali po vas.

Temu dajem kar eno vzporednico s tistim rekom. Je izjemna čast, da so imenovali celo olimpijsko goro po meni. Obenem je to tudi lep spomin na to, kako smo doživljali takrat tiste čase. Morda bo to tudi motivacija za mlajše, ki se podajajo po smučarskih poteh. Spomnim se, da smo kot otroci bili zelo veseli, če smo se odpravili na kakšno smučišče, ki je bilo poimenovano po kom. Ali pa, da smo vedeli, kaj se je na tisti progi dogajalo na kakšnih tekmah.

Ob letošnjem jubileju je bilo v Sarajevu še posebej slovesno. Tam ste bili tudi vi, če se ne motim?

Res je. Pred kratkim sem bil tam. V Sarajevu spomin na olimpijado obeležijo vsako leto, na vsakih deset let pa še toliko bolj. Letos je bilo pa še posebej veliko zanimanja za obletnico in to iz cele nekdanje skupne države. Kaj takšnega od olimpijade dalje še ni bilo. Kljub temu, da so tisti časi že malo zbledeli, pa se vsa takratna generacija še spominja, kaj smo takrat dosegli. Da je olimpijada potekala v naši takratni državi, da smo jo lahko gostili. To je skorajda nemogoče v današnjih časih, saj je vse skupaj zelo komercialno in v domeni bogatih držav ali mest. Prav zaradi tega se mi zdi na mestu pobuda, da bi se avstrijska Koroška in Slovenija povezali v skupni kandidaturi za organizacijo zimskih olimpijskih iger. Takšna kandidatura daje pridih in neko novo povezanost. Šport presega vse meje in nas združuje. To je lepota te pobude.

Najljepši dan, na najljepšoj planini! #zoi84 #sarajevo #visitsarajevo #skiing #snow #bjelasnica #bjelasnica
Objavil/a Olimpijski centar Bjelašnica i Igman dne Sobota, 17. februar 2024

Tekmovalno smučanje v vaših časih in današnjih. Opazite kakšno razliko?

Kljub temu, da gre pri smučanju za individualni šport, smo bili včasih v reprezentanci bolj povezani in smo delovali kot ekipa. Danes pa vse bolj poteka na individualni ravni. Seveda obstajajo ekipe, ki so močne in imajo večje število ljudi, ki trenirajo in preživljajo čas skupaj. Reprezentančni duh ima svojo moč. Ne visi vse na enem posamezniku. Zaradi tega tudi ni takšnega pritiska. Ta se porazdeli na celotno reprezentanco, zaradi česar je veliko lažje tekmovati tudi posamezniku. Tu vidim največjo razliko med tedanjim in današnjim časom. V mojih časih je sicer bilo nekaj primerov, da so trenirali posebej (npr. Marc Girardelli, Ingemar Stenmark ...), ki so imeli program prilagojen njihovemu stažu. Drugače pa je vse potekalo v sklopu reprezentance. Pri nas tudi ni bilo nekih bajnih zaslužkov v smučarji. Veseli smo bili kakšnih praktičnih darilc. Bili smo precej skromni v svojih pričakovanjih. Bolj ljudski.

Kariero ste zaključil kmalu po olimpijadi. Kakšen je bil razlog?

Eno sezono po olimpijadi sem še odpeljal, potem pa sem bil zaradi trajnih poškodb kolkov primoran zaključiti s smučanjem. Sicer mi je bilo že pri 18 letih zaradi poškodb odsvetovano, da nadaljujem s smučanjem. Nekako je šlo do olimpijade, potem pa so bolečine postale čedalje hujše. Težave bi bile predvsem na treningih, tekme bi že odpeljal. Ker ne bi treniral, tudi ne bi bilo rezultatov. Skratka, bolečine so pripeljale do tega, da je čas, da se začnem ukvarjati s čim drugim. Seveda pa ni bilo enostavno končati, saj sem bil praktično šele na začetku smučarske kariere. Nekaj časa sem profesionalno smučal še v ZDA, nato pa sem se umaknil. Po tem si nekaj časa nisem ogledal nobene tekme, ker sem v sebi preveč čutil, da bi bil lahko še vedno zraven in da bi bil konkurenčen. Po nekaj letih sem tudi to premlel v sebi in sem potem lahko spet začel užival na tekmah. Kot gledalec seveda.

Nadaljnjih 25 let ste preživeli v ZDA in Japonskem, delno pa tudi v Evropi. Kaj vse ste počeli tam?

Lahko rečem, da sem v teh letih opravljal zelo širok spekter del. Od organizacije gastronomskih festivalov, promocije, razvoja smučarskih središč in letovišč, novinarstva, do pomoči pri kandidaturi za olimpijado leta 1998 v Naganu na Japonskem in pri sami organizaciji te olimpijade.

Poročeni ste s Simono Vodopivec Franko, s katero imata dva otroka, živite pa v Radovljici. Od leta 2007 imata podjetje, s katerim delate muzikale? Kako je prišlo do te ideje?

Ko sva se z ženo vrnila v Slovenijo, sta se rodila otroka. Kljub temu da sva imela možnost, da bi živela v ZDA ali na Japonskem, sva se zaradi otrok in pa tudi moje in ženine družine odločila, da ostaneva v domovini. Simona je pevka že od 16. leta naprej, imela pa je tudi glasbeno šolo. Ko sva nekoč razmišljala, kako bi nadgradila to šolo, sva se spomnila na muzikale. Ta zvrst v Sloveniji takrat ni bila še veliko prisotna. Prvotno je šlo za šolski projekt, ki je kmalu prerasel v produkcijo, saj smo postavili muzikal Moje pesmi, moje sanje, ki je bil zelo uspešen.

Večkrat ste omenili, da vam je olimpijska medalja spremenila življenje ter da življenje delite na obdobje pred olimpijskimi igrami in po njih.

Kot športnik delaš za to, da prideš do nekega uspeha. Pri meni je bila to medalja, ki sem jo osvojil. Takrat sem mislil, da se ne bo nič spremenilo, pa se je in to zelo. Kako drugi gledajo name in me sprejemajo. To se vleče vse do danes. Če poveš poleg svojega imena, da si prvi nosilec zimske olimpijske medalje, je to neka vrednost, ki takoj zbudi zanimanje v sogovorniku ali poslovnem partnerju. Nisi nihče, ko potrkaš na kakšna vrata. Po drugi strani pa je bila ta olimpijada prelomnica tudi v tem, ker sem kmalu zatem zaradi zdravstvenih razlogov končal s smučarko kariero.

Imate medaljo spravljeno na kakšen posebnem mestu?

Imam jo doma v vitrini. Jo pa večkrat nesem v šole ali vrtce, kjer si jo otroci z zanimanjem ogledujejo. Je pa majhna napram današnjim medaljam, ki so res ogromne (smeh). Medalja je doživetje. To je tisto, kar nosiš v srcu vse življenje.

Se radi vračate na Goriško?

Seveda. Večkrat obiščem svojo mamo v Solkanu. Skupaj z družino se gremo tja velikokrat poveseliti in proslaviti kakšen praznik. Zelo rad se vračam domov. Je tudi veliko bližje kot v tistem obdobju, ko sem živel v ZDA in na Japonskem. Je pa moja mama izredno hvaležna Simoni, da me je zvabila nazaj domov v Slovenijo.

18 prispevkovSLOVENIJA

KAJ PRINAŠA? Državni zbor sprejel novelo zakona o osnovni šoli

KAKŠNE BODO POSLEDICE MARCA? Takrat se bodo začeli uveljavljati preklici soglasij zdravnikov za nadurno delo

POSPEŠENO ISKANJE: SD ob nadaljnjem vrenju v stranki pretresa imena ministrskih kandidatov

JANŠI NEZVESTA TROJICA SE BO MORALA PRESESTI: Iz poslanske skupine pa jih ne morejo izključiti

ŠE ENA VELIKA NAPAKA: Na UKC operirali bolnika, ki raka prostate ni imel

POGAJANJA SE NADALJUJEJO: To so zahteve operaterjev 112

ZDRAVNIŠKA STAVKA 'UDARILA' TUDI INVALIDE: Ker ambulanta ne deluje, ne morejo podaljšati vozniškega dovoljenja

AFERA VENTILATORJI: Sodišče zamrznilo premoženje podjetja Geneplanet

V VELENJSKEM RUDNIKU USTAVILI DELO: Takšne so ugotovitve inšpektorja

PODOBNO KOT PRED DNEVI: Tudi danes zabeležili potresni sunek

JURE FRANKO – ČLOVEK S POSEBNIM STATUSOM: "Medalja je doživetje. To je tisto, kar nosiš v srcu vse življenje" (INTERVJU)

ODPOKLICALI ŠE EN IZDELEK: Ker so v enem od njih našli žebelj

KDO SPLOH SO LJUDJE, KI VODIJO DRŽAVO? Vse pomembne informacije o karieri in izobrazbi naših politikov

IZ PRODAJE ODPOKLICANA ČOKOLADA: Vsebuje plastiko! (FOTO)

ZJUTRAJ OPRAVILI POGOVOR Z VELEPOSLANIKOM: "Rusijo smo pozvali, da čim prej izvede neodvisno mednarodno preiskavo"

BO LETOŠNJI FEBRUAR NAJTOPLEJŠI V ZGODOVINI? Do konca tedna močne padavine, v gorah meter novega snega

ZARADI NEDELJSKEGA INCIDENTA: Obračun Kopra in Mure prestavljen

SLEDIMO OSTALIM EVROPSKIM DRŽAVAM: Tudi Slovenija je na pogovor poklicala ruskega veleposlanika