ZGODBA O USPEHU: Dragan Marušič o tem, kako je UP postavila Koper na zemljevid sveta

Po končani slovenski gimnaziji v Kopru ste se odločili za študij na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Je bila odločitev za študij matematike težka? Kdaj se je razvila ta ljubezen do matematike?

Kot otroka me je najbolj zanimalo računanje, risanje in brcanje žoge. V teh treh dimenzijah sem se gibal, nakar je oče nekoč dejal, da ne morem postati profesionalen nogometaš, čeprav mislim, da se je zlagal. Risanje sem bolj opustil, računanje pa se je preimenovalo v matematiko, tako da je bila to naravna izbira. Sem pa proti koncu gimnazije razmišljal tudi o kakšnih drugih rešitvah, bolj v okviru psihologije, filozofije, ampak je bila matematika preveč močna v meni. Menim tudi, da je matematika tako močno orodje, da ga gre izbrati v primerjavi s katerim koli drugim, če le ima človek afiniteto do tega.

Bi danes izbrali isto pot, kot ste jo pred leti?

Verjetno. Bi pa bilo lažje, ker je danes študij vendarle lahko tudi malo bolj interdisciplinarno obarvan kot takrat, ko je bilo vse zelo rigidno določeno. Danes, če greš npr. študirat matematiko, lahko to kombiniraš z računalništvom, pa tudi s kakšnimi bolj družboslovnimi, humanističnimi vsebinami, predmeti.

V Angliji ste bili leta 1981 promovirani v doktorja znanosti. S kakšnimi občutki gledate na tisti čas življenja, ko ste študirali v tujini? Kaj vam je tujina dala za življenje?

Najprej je bil kulturni šok, saj smo do tedaj potovali, kolikor smo, bolj s štopanjem po Evropi, ampak da bi se prav preselil v neko drugo državo, je bilo to zame prvič. Kulturno okolje je bilo precej drugačno od našega, zato je bil potreben čas prilagajanja. Sicer pa je pri matematiki tako, da tudi če se vpišeš na doktorski študij, ni nujno, da ga boš tudi zaključil, saj je to odvisno od tega, ali boš zadostil pogojem. Tem pa zadostiš tedaj, ko narediš nekaj originalnega, kar še ni narejenega v matematični znanosti. Ko se oziram nazaj, imam mešane občutke glede tega kulturnega šoka in drugič represije, da je treba nekaj narediti. Ko pa je to šlo nekako mimo, sem kar lažje zadihal. To se je zgodilo nekje v tretjem letniku, to je bilo vidno pri odnosu mojega mentorja do mene; bil je zelo skrben, vedno je dal več komentarjev mojim zapisom, ki sem mu jih nosil pregledovati, npr. če sem imel deset strani, sem odšel s petnajstimi stranmi pripomb. V nekem trenutku pa se je zgodila sprememba, videl sem jo tako, da je na teh listih, ki mi jih je vračal, pisalo 'Dear Dragan' in ne več 'Mr. Marušič'. To je pomenilo, da si že šel čez tisto iniciacijo in si praktično doktoriral.

Kje ste po vrnitvi v Slovenijo nadaljevali svojo poklicno pot?

V Sloveniji ni bilo tako lahko dobiti ustrezne zaposlitve. Konec koncev smo imeli takrat samo eno univerzo, ki je imela študij matematike. Po povratku iz Anglije sem šel v vojsko, nato še enkrat v Anglijo. Nato sem eno leto učil na gimnaziji v Kopru, ker pa še vedno ni bilo primerne službe, sem šel še za nekaj let v tujino, natančneje v Ameriko, kjer sem ostal še štiri leta, preden sem se dokončno vrnil nazaj v Slovenijo. Poklicno pot sem nadaljeval na Univerzi v Ljubljani na Pedagoški fakulteti, kjer sem bil zaposlen kar nekaj let, dokler nisem na povabilo takratne rektorice UP, prof. dr. Lucije Čok, prevzel skrb za postavitev naravoslovne matematike in računalništva in se tako službeno vrnil v Koper.

Pogrešate čase, ko ste bolj aktivno v vlogi profesorja predajali znanje študentom in v kakšnih odnosih ste bili z vašimi študenti?

Menim, da v dobrih, bodisi v tujini ali pa v Ljubljani. Tudi pri svojih doktorskih študentih sem vedno sledil principu, ki ga uporabljajo v anglosaškem svetu, kar pomeni da svoje doktorske študente vedno povlečeš s seboj na vse matematične mednarodne konference, da čimprej pridejo v stik.

Že leta 1990 ste sprožili pobudo za ustanovitev Univerze na Primorskem, od novembra 2011 pa ste tudi njen rektor? Kako je v vaših očeh rasla univerza pod vašim vodstvom?

Rekel bom, da je pozitivno zrasla, nekateri drugi ljudje in nasprotniki pa bodo rekli, da je šlo vse narobe. Moje mnenje je, da se uspešnost univerze in njenih članic meri po nekaj kriterijih, ki so zelo preprosti. Kako dobri učitelji na njej učijo in kako dobri so študentje. Dobre učitelje se presoja po njihovi produkciji in po tem, kako znajo predajati znanje študentom. Uspešnost študentov pa po njihovi ambicioznosti in po tem, kje nadaljujejo svojo poklicno pot. Glede na to, da veliko naših študentov brez težav vpisuje magistrski in doktorski študij v tujini na univerzah, ki veljajo za prestižne, menim, da smo naredili velik korak naprej. Sicer pa se to vidi tudi po samem Kopru. Če človek pomisli, kako je bilo deset let nazaj, npr. ko je univerza obstajala par let, je bilo manj življenja v samem Kopru, manj je bilo internacionalnosti. Danes pa se Koper v vsej mešanici študentov in učiteljev iz tujine vse bolj kaže kot tisto mesto, ki ima glavne značilnosti univerzitetnih mest.

Na katere dosežke, projekte pa ste najbolj ponosni?

Na to je težko odgovoriti. Morda na to, da se je UP odprla v svet in ni zgolj regionalna ustanova z lokalnim pedigrejem, ampak da normalno komunicira z najprestižnejšimi univerzami v svetu. Kakšnih deset let nazaj, mogoče kakšno leto manj, je moj sošolec, žal že preminuli Robert Škrlj, novinar Primorskih novic, delal intervju z menoj. Takrat sem bil še dekan UP FAMNIT, pa me je malo spraševal o znanosti, matematiki, o majhnem mestu, lokalnem okolju itd. Moje mnenje, povedano z enim stavkom, je bilo, da če nekdo nekaj dela dobro, ne glede na velikost bodisi kraja ali univerze, naj se drugi pridejo učit k nam, ne da mi odhajamo. Sicer je dobro hoditi v tujino, saj dobiš stik z drugim okoljem, ampak preskok se zgodi takrat, ko drugi ljudje začnejo prihajati v trumah na tvojo univerzo. In to se je zgodilo v zadnjih letih. Mogoče je prav to eden večjih dosežkov, da je UP vedno bolj pretočna, mesto Koper in UP pa z veliko obiski, raziskovalcev in tudi znanstvenikov. To mi potrjuje tudi Brian Alspach, ki je na vprašanje, zakaj si je zaželel, da bi njegovo konferenco ob 80. obletnici njegovega rojstva organizirali v Kopru, odgovoril, da zato, ker je to eden od dveh svetovnih centrov za njegovo področje matematike. Eden je na University of Western Australia in drugi je v Kopru. Mislim, da to pove dovolj.

Pomembno je omeniti tudi 8. Evropski kongres iz matematike, ki se bo zgodil julija 2020. Na takšnem kongresu sodeluje tudi več kot 1000 matematikov. Kako potekajo priprave na tako velik kongres, kje točno bo potekal, kdo vse sodeluje pri pripravi kongresa, je interes sodelujočih velik in kakšna bo tema kongresa?

Tudi tukaj UP prebija meje oziroma ovire, ki so pretežno v glavah. Slovenija je, kakor koli obračamo, omejena po svojih resursih, ima tri javne univerze, na vsaki od teh je tudi študij matematike. Ampak prav na tej najmanjši in najmlajši so predvsem mladi ljudje, ki sem jim dal opolnomočenje, jim pustil, da delajo drzno, in so se lotili tega projekta. Organizacija poteka skladno s pričakovanji, postavljeni so ustrezni odbori, lokalno-organizacijski in lokalno-znanstveni. Želja je, da bo res presegla število zadnjega kongresa, ki je bil v Berlinu, da bo čez 1000, tja do 1500 udeležencev. Pomembno je vedeti, da smo ljudje, ki to organiziramo, naredili ali izpeljali že veliko konferenc, torej smo dovolj izkušeni. Je pa to velik zalogaj. Navadno matematične konference štejejo med 50 in 100 udeležencev, tiste večje do 200. Številka 8. Evropskega kongresa iz matematike je res zajetna, se mi pa zdi, da je to za našo univerzo zelo pozitiven znak, saj so bili doslej takšni kongresi v velikih mestih, kot so Berlin, Barcelona, Krakov …

Kaj tako velik kongres po vašem mnenju pomeni tako za Slovenijo kot za Koper?

Upal bi si reči, da je to zelo velika reklama za Slovenijo in Koper, predvsem pa ju 'dvigne' v znanstvenih očeh. Seveda pa naj o tem presodijo drugi, če se jim zdi, da je moja trditev resnična in da ima težo. Glede matematike bi posebej poudaril naslednje: če bo ta intervju bral kdo od staršev, ki ima otroke, ki so nagnjeni k matematiki, bi predlagal, da gredo študirat matematiko ali pa nekaj blizu njej. Predvsem zato, ker bo svet, v katerega prihajamo, vedno bolj kompleksen in ga bomo vedno manj razumeli. Vsaj na prvi stopnji naj gredo to študirat, saj bodo s tem pridobili neko fundamentalno znanje, ki ga bodo potrebovali za to, da bodo lahko živeli v tem kompleksnem svetu in da se bodo tudi zavedali vseh nevarnosti, od internetne komunikacije do uporabe drugih vrst novih tehnologij.

Navadno ima veliko učencev odpor do matematike. Kako jim jo približati, da jo vzljubijo, da jim učenje matematike ne bo več povzročalo odpora?

Sam sem nekaj časa tudi prostovoljno poučeval, po krožkih po osnovnih šolah. Mogoče sem res prihajal bolj v stik s tistimi, ki so imeli neko afiniteto do matematike, tako da tukaj nisem imel težav. Veliko možnosti je, kako jo približati, predvsem na način, da ne vedo, da delajo matematiko. Matematika ima že apriori neko stigmo. Matematičen način razmišljanja lahko razviješ brez matematičnih objektov, brez številk, brez znakov. Razvijati jo je moč v povsem drugačnem okolju.

V jeseni 2019 boste zaključili svojo poklicno pot kot rektor UP. Kako se bo po dveh rektorskih mandatih nadaljevala vaša poklicna pot?

Do takrat moram napisati knjigo z dvema kolegoma, ker že imam pogodbo s prestižno britansko založbo. Potem pa bi se rad še naprej ponovno bolj intenzivno ukvarjal z raziskovanjem matematike. Še vedno je nekaj nerešenih matematičnih problemov, ki so me 'vrgli' v to področje matematike pred tridesetimi, štiridesetimi leti. In imam še nekaj volje in želje, da jih rešim do konca.