Vlado Ostrouška − novinar, humanitarec, rokometaš, Izolan

Včeraj je v čitalnici Mestne knjižnice Izola potekal zanimiv pogovor z dolgoletnim novinarjem in humanitarnim delavcem Vladom Ostrouško, ki ga je vodila Nataša Benčič, novinarka Radia Koper-Capodistria.

"Občutek, da boš nekega dne pisal, se v tebi rodi že zgodaj," je pričel svojo pripoved Ostrouška, ki je kot otrok prišel v Izolo in je nikasneje ni nikoli zapustil. Starši so pred tem živeli v Ljubljani in Zagrebu, bili pa so iz Zgonika, tako da so prišli kasneje na Obalo, kjer so tudi čutili, da so bližje rodnem kraju. Ostrouška je povedal, da so kot otroci v Izoli imeli "baze", to so bili kraji, kjer so se družili, ena izmed teh je bila pri turistični agenciji Špik, druga pri slaščičarni Diana. Kot 15-letni mladenič je želel organizirati mladinsko dogajanje. Takrat so organizirali mladinske pevske zbore, ki so bili zelo popularni. Spominja se, da je veliko ljudi prišlo poslušat predstave, še posebno, ko je sedaj že pokojni vrstnik Pečar pel priredbo pesmi Adriana Celentana Il ragazzo della via Gluck.

Po končani srednji ekonomski šoli je pričel z delom v računovodstvu v izolskem Mehanu, a ga to ni preveč veselilo. "Ali je bila številka pet ali šest, me ni toliko zanimalo, mučno mi je bilo gledati te številke," je povedal. Tako ga je pot kasneje zanesla v novinarstvo, kjer je pisal za Delo in druge časnike. Leta 1976 je na njegova vrata potrkal Silvano Sau, ki je takrat že delal na RTV Koper-Capodistria in dejal, da pripravljajo tudi program za zamejce v slovenskem jeziku. Tako je 10. februarja, ravno na svoj rojstni dan, pričel s prvo oddajo v slovenskem jeziku na koprski televiziji. "Ko prideš na televizijo, sprva izgledaš kot nek bedak, saj nimaš pojma, kako te stvari potekajo. Takrat nas je hodilo tudi po pet na teren v ekipi, sedaj hodita le dva, precej se je spremenilo," je pojasnil svoje začetke na televiziji. 

Na terenu so bili žejni

Spomini na teren so bili precej zabavni, predvsem zato, ker je tehnična ekipa rada spila kak kozarček (preveč) rujne kapljice. Tako je bilo že na prvem terenu, ko mu je sodelavec dejal: "Sem žejen!" On je odvrnil: "No, pa pojdi pit, ampak kdo časti?" Sodelavec ponovno: "Šef!" Ostrouška ga je vprašal: "In kdo je šef?" Sodelavec mu je nato odgovoril: "Ti!" Tako so morali narediti kar nekaj postankov, da bi se okrepčali od Kopra do Gorice. No, sčasoma so nekateri starejši kadri te pivske navade opustili.

Kot novinar je v začetku pokrival šport, kasneje pa predvsem gospodarstvo in kmetijstvo. Do tega je prišlo povsem naključno, saj so prišli šefi iz Ljubljane v Koper na sestanek, kjer so spraševali, kdo si želi voditi oddajo o primorskem kmetijstvu. Nihče se ni želel javiti, nato mu je sodelavec dvignil roko. Tako se je vse skupaj pričelo. Bil je tudi na kmetijskih sejmih v Nemčiji in italijanski Veroni, kjer so ga pohvalili, da so njegove oddaje kvalitetne kot "Linea Verde". Vedoč, da je na tisti oddaji delalo v Italiji 50 ljudi, njih v Kopru pa le štiri do pet, mu je to dalo neko zadovoljstvo, sicer pa je prejel vrsto nagrad za delo, prvo v Srbiji na Kopaoniku, zadnjo pa leta 2006 od RTV Slovenija.

V mladih letih je bil tudi rokometni vratar, v katerega so letele prav vse žoge, kasneje pa je tudi rad spremljal šport. Enkrat, ko je spremljal nogometno tekmo v Istri skupaj s pokojnim Miroslavom Božičićem, je z družbo malo globlje pogledal v kozarec in zato zaspal kar na sredi tekme, ki se je na njegovo srečo končala z neodločenim rezultatom (0:0). V novinarskem članku je nato zapisal, da je bila "izjemna tekma, veliko priložnosti, vendar brez zadetka".

Zelo rad se sprehaja po Izoli, kjer pa ne najde več toliko starih obrazov, s katerimi bi odšel na kavo, tudi zaradi tega, ker se jih je mnogo odselilo, veliko pa je tudi novih priseljencev. Zadnja leta je kot upokojenec tudi predsednik območne izpostave Rdečega križa v Izoli. Zelo ga skrbi stanje v mestu, saj je revščina vse bolj prisotna. Poleg upokojencev z mizernimi pokojninami, ki si ne morejo več privoščiti veliko in ostajajo doma, kjer jih muči tudi depresija, na rdeči križ prihajajo tudi mladi in mamice z vozički. Skuša jim pomagati po zmožnostih, ki so jim na voljo. "Sedaj prihajajo mladi s potrdilom, da so reveži in jih ni sram, vendar sredstev nimamo veliko. Zelo bi nam pomagali taki, kot so gospodarstveniki, župan in direktor občinske uprave, če bi nam namenili tistih 0,5 odstotka od pokojnine. Tako smo lansko leto zbrali okoli 800 evrov," je pribil Ostrouška.