V Nemčiji sodijo "knjigovodji" iz Auschwitza

Pri enotah SS v Auschwitzu je Gröning služil od septembra 1942 do oktobra 1944 in je bil odgovoren za upravljanje z denarjem in dragocenostmi umorjenih. Zato se ga je v medijih prijel vzdevek "knjigovodja Auschwitza".

Desetletja kasneje je moral danes stopiti pred sodnika v Lüneburgu, saj že leta živi v majhni vasi v bližini tega mesta. Če bo spoznan za krivega in sposobnega odslužiti zaporno kazen, naj bi ga čakala tri leta ječe. Obtožnico je vložilo državno tožilstvo v mestu Hannover, ki je odgovorno za pregon nacističnih zločincev v nemški zvezni deželi Spodnja Saška.

V taborišču ubitih več kot milijon ljudi

V njej so se tožilci iz "zakonskih in dokaznih razlogov" omejili na t. i. madžarsko operacijo, na spletni strani piše Deutsche Welle. Ta je potekala od 16. maja do 11. julija 1944, ko so enote SS v Auschwitz prepeljale 425.000 madžarskih Judov, od tega so jih kakih 300.000 takoj po prihodu pobili v plinskih celicah. Skupno je bilo v Auschwitzu ubitih več kot milijon ljudi.

Gröning je bil med tistimi, ki so v Auschwitzu pričakali vlake z deportiranci. Sledila je delitev na "sposobne za delo" in "neuporabne". Ena njegovih nalog je bila pobrati prtljago, ki so jo na peronih pustili slednji, ko so jih odpeljali v plinske celice. "Sledi množičnega umora je bilo treba zabrisati, preden so prišli naslednji taboriščniki," je njegovo delo v obtožnici opisalo tožilstvo. Prtljago je moral nato preiskati, popisati denar in dragocenosti ter jih poslati na sedež v Berlin.

Slišal obupne krike ljudi pred smrtjo

Gröning je danes na sodišču priznal, da nosi moralno krivdo. "Zame ni nobenega dvoma, da sem moralno sokriv," je 93-letnik povedal sodnikom. "Prosim za odpuščanje. O moji kazenski odgovornosti pa morate odločiti vi," je dodal. Kot je še jasno povedal, je vedel za množične poboje Judov v plinskih celicah. Zanje je izvedel že kmalu po prihodu v taborišče leta 1942, kasneje pa jih je tudi videl na lastne oči in slišal obupane krike ljudi tik pred smrtjo.

Izjava obtoženega, ki so ga na sodišče pripeljali na invalidskem vozičku, je sicer po poročanju dpa trajala skoraj eno uro in v njej je priznal, da je kriv vsega, kar mu v obtožnici očita tožilstvo - med drugim da je v prtljagi umorjenih taboriščnikov iskal denar in dragocenosti, jih pošiljal v Berlin ter tako nacističnemu režimu omogočil gospodarske koristi in podpiral sistematično pobijanje s strani nacistov.

Želel na fronto

Vest naj bi se mu, kot je dejal, oglasila, ko je videl, kako je nek SS-ovec kruto pretepel in ubil zapuščenega dojenčka. Takrat je prosil pristojne, naj ga premestijo na fronto, a so mu odgovorili, da za to ni nobene možnosti.

Današnje sojenje znova odpira vprašanja, zakaj do sojenja nacističnih zločincev pogosto prihaja tako pozno, potem ko so ti desetletja živeli v miru in na svobodi.

Kot pojasnjuje Deutsche Welle, je v Nemčiji desetletja veljala praksa, da sodijo le tistim, ki jim lahko dokažejo konkretne zločine. To se je spremenilo šele leta 2011 s primerom medtem že pokojnega Johna Demjanjuka, ki je bil obsojen sostorilstva v umoru več kot 28.000 Judov v taborišču Sobibor, čeprav mu neposredne udeležbe niso mogli dokazati.