Ustrahovanje med vrstniki

Ustrahovanje, verbalno ali fizično, je zelo pogosto med najstniki. Mnogi ustrahovalci se spravljajo na druge, da bi skrili svoje negotovosti in napake ali pa da bi preprosto bili sprejeti. S strani drugih ustrahovalcev. Če se do potankosti ne vklapljaš v okolico, je po tebi. Sodeče oči težijo tvoj hrbet kot tona opek. Tu in tam slišiš kakšno opazko, vendar lahko slej ali prej opazke postanejo konstantne in izjemno boleče. Besede lahko režejo globlje kot najostrejši nož.

Vsak se na ustrahovanje, če ga je deležen, odzove drugače. Nekdo bo problem rešil s starejšo osebo, nekdo pa bo molčal in trpel in ustrahovanje se bo nadaljevalo. Za nekoga, ki ni bil nikoli žrtev tovrstnih dejanj, je morda težko razumeti, kako grozljive so lahko posledice.

Žrtve ustrahovanj občutijo včasih že takojšnje duševne težave, na primer anksioznost. Pečat se pozna tudi na ocenah in izostankih v šoli. Ustrahovanja se lahko končajo na temačen, žalosten način - s samomorom.  In v kolikšni meri je ta tragičen, v tolikšni meri je tudi prisoten.

Žrtve ustrahovanj dobijo občutek, da so nevredne, nepomembne; življenje pa začne izgubljati svoj pomen in edini, najjasnejši izhod iz trajajoče more je dokončen konec, smrt. Duševne posledice, ki jih ustrahovanje na žrtvi pusti, so dokončne in bodo žrtev preganjale do konca življenja.

Na videz je verbalno zbadanje docela nepomembno, vendar ni. "Saj so samo besede, saj to ni nič kaj takega." Kaj pa je razlog ustrahovalca za spravljanje na druge? Želja po moči, pomembnosti, skrivanje lastnih primanjkljajev … Tu pa igrata vlogo še dva velika dejavnika - družba in mediji. Krivde v popolnosti ni mogoče zvaliti na medije, kriva je tudi družba in družba smo mi, ljudje. In če se ne bo nihče uprl in ravnal po svojih lastnih načelih, se ne bo nič spremenilo.

V družbi se ustrahovanje kaže v takšni ali drugačni obliki, ustrahovanje v vsej širokosti same besede. Mladostnikom je družba zgled, ne glede na to, kako podla in moralno izkrivljena morda v resnici je. Mladi imajo velikokrat napačne predstave o tem, kaj je prav in kaj ne.

Za primer lahko vzamemo streljanje na srednji šoli Columbine leta 1999. Dva mlada fanta sta ubila in ranila nekaj učencev na šoli, ker sta bila ustrahovana. Počutila sta se zapostavljena in osamljena, na televiziji pa sta videla, kako bosta lahko opažena. Dejanje je moralo biti kar se da preprosto; morala bi narediti nekaj velikega, kontroverznega in predvsem nasilnega, saj bi ju le tako opazili. Mnogi so na tak način zasloveli in bili v središču pozornosti, mediji so posvečali več pozornosti njim kot pa žrtvam.

Eric in Dylan (mladostnika) sta našla način, da bi se maščevala drugim, ki so jima zadali bolečino, in obenem končno postala vidna drugim …  Po napadu pa sta si oba odvzela življenje.

Veliko škode je bilo storjene, toda to, kar je tu, ni fikcija, to je resnično življenje, časa ni mogoče zavrteti nazaj. V tem izprijenem svetu je pa še kako težko najti nekoga, po komer se lahko zgleduješ. 

Vcepili so nam napačne moralne vrednote in idole, zato postanemo takšni, kot smo - podli ustrahovalci in padli angeli. Na koncu pa zaradi naših dejanj trpi nekdo drug. Takšna je večina vseh nas, vendar mislim, da se tu in tam najde kakšen neobrušen biser, katerega bistvo ni tako izprijeno.

Ko naslednjič želiš pripomniti kaj žaljivega na račun drugega, pomisli, na kakšen način ga lahko to prizadene in kako daleč ga lahko pripelje. Imaš svojo glavo, svoje možgane in te uporabi. Ne dopusti, da te drugi definirajo in spreminjajo, saj si edinstven/-a takšen/-na, kot si. 

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek