Spori, borbe in figov top

"V preteklosti so bili spori med istrskimi mesti dokaj pogost pojav. Še najpogostejši so bili med Izolo in Piranom. Najbolj so se prepirali in spopadali zaradi meje. Mejo med občinama Izola in Piran je določil oglejski patriarh leta 1212. Izolski kmetje, poljedelci in pastirji pa so mejnike često premikali, kajpak sebi v prid. Izola, najmanjša občina, vrinjena med Koprom in Piranom, se je vedno počutila pod nekakšnim pritiskom interesov obeh sosed. To se je kazalo tudi v temperamentu Izolanov. V očeh Pirančanov so bili dokaj trmasti in nepoboljšljivi. Dovolj jim je bilo pravdanja in vojskovanja z njimi in so se odločili za neke vrste vzgojne ukrepe.

Oglejski patriarh Volfger je že istega leta 1212 sklenil urediti nesoglasja, ki so se vlekla med občinama Piran in Izola zaradi obmejnih posesti in ozemelj ter medsebojnih meja. Določil je pet zanesljivih mož, ki so prisegli na Sveti Evangelij, da bodo v dobri veri in brez zvijače določili in označili mejo, kar so tudi storili. Obe strani sta se obvezali pod kaznijo 1000 mark denarjev, da bosta mejo za vedno spoštovali. Kdor pa se tega ne bo držal, bo moral drugemu plačati polovico kazni, pol pa oglejskemu patriarhu.

Vojne med Izolo in Piranom zaradi meje pa so se kljub temu nadaljevale. Leta 1320 je izolski Veliki svet na svoji seji z glasovanjem s kroglicami sprejel sklep o petletnem premirju s Piranom. Za prekršitelje so bile kazni dokaj visoke, vendar je tudi to bolj malo zaleglo. Z bitkami so nadaljevali.

Ko so Izolani izgubili eno od bitk, je piranski župan ukazal, naj se vsi zaposleni na izolski Občini, od vratarja do podestata (župana), zglasijo na Starem trgu v Piranu. In res so se. Za kazen pa so morali s kanelo pihati oslu v zadnjico. Ob posmehovanju Pirančanov so kazen izpolnili vsi, izolski župan, ki je bil zadnji na vrsti, pa se je temu uprl, rekoč: "Jaz ne bom pihal, ko pa so vsi pred menoj imeli v ustih kanelo." A kazen je bila kazen in vsi so jo morali izpolniti. To je veljalo tudi za podestata. Končno je le pristal, da bo tudi sam pihal, vendar so mu morali kanelo obrniti, da tako ni pihal iz strani, iz katere so vsi drugi pihali pred njim.

Jezni in užaljeni Izolani pa še niso dali miru in so se odločili, da napadejo Piran. Tokrat z morja. Na veliko barko so namestili top, ki so ga sami izdelali, in sicer iz figovega debla. Vkrcali so se na barko in odrinili proti Piranu. Ko so se približali mestu, je poveljnik ukazal, naj ladjo zasidrajo in pripravijo topovske krogle za izstreljevanje. Tako so vojaki tudi naredili. Ko so iz figovega topa izstrelili prvo kroglo, je ta eksplodirala na ladji in pobila nekaj vojakov. Tedaj je kapitan velel, naj takoj prenehajo s streljanjem, in dejal: "Če je toliko mrtvih tu na barki, si predstavljate, koliko jih je šele v Piranu!" in ukazal vrnitev v Izolo. Pirančani pa so se mirno sprehajali ob obali." 

Povzeto po knjigi Alberta Pucerja: Istrske Štorje