Spali so v omarah, zaporniki pa pili vino

Okoli hiše se je spletla posebna zgodba. Mlado piransko dekle naj bi se namreč zaljubilo v bogatega beneškega trgovca. Zlobni piranski jeziki so dekletu zagrenili življenje v času moževe odsotnosti. Ker se mu je pritoževala nad verbalnim nasiljem, ki ga je morala prenašati, si je šaljivi trgovec nekaj izmislil. Na hišo, kjer sta se dobivala, je dal v posmeh vsem opravljivcem vzidati kamnito ploščo z napisom, ki stoji še danes.

"To je le en del našega projekta oživljanja starih mestnih jeder, Piran je za nas prva taka eksperimentalna zgodba. V starem mestnem jedru se je veliko stvari zapiralo in le malo novega odprlo, zato smo prišli do te zamisli. Tako da smo prijeli ta izziv. Ta srednjeveška hiša je bila malo zanemarjena, pa tudi nam se je zdelo čudno, da Piran, ki je v osnovi srednjeveško mestece, turistom predstavljajo le z obdobjem Baroka in Tartinijem," je uvodoma  povedala Gordana Mlakar. 

Tako se je pričela zgodba obnove te čudovite beneške hiše z lepim balkonom, ki gleda na Tartinijev trg. Gordana Mlakar si je kot kostumografinja, animatorka in kreativec projektov  pridobila ogromno znanja in potenciala že v Beogradu, kjer je pred leti živela in delovala. To znanje sedaj s pridom vnaša v projekt. Njeni solinarski kostumi že krasijo prospekte najlepšega hotela v Piranu, Hotela Tartini. Alverino Mlakar pa je morda širši javnosti znan kot bivši solastnik Ambasade Gavioli. Če je še pred leti ustvarjal zgodbo, ki je bila za tiste čase usmerjena v prihodnost in futurizem, si je tokrat tudi sam privoščil pobeg v preteklost.

"Vedno nam je osnova srednji vek, da tudi občani razumejo, da to je srednjeveško mestece. Soočali smo se tudi s tem, da nekateri izobraženci, intelektualci niso poznali razlike med srednjim vekom in barokom. Njim je bilo to eno in isto. Sicer pa je bila v Piranu vedno rdeča nit sol, saj pravijo, da je Piran zrasel na soli. V našo igro zato skušamo vključiti tudi ta element, za zaljubljeno dekle, ki igra v osrednji zgodbi, pa smo se odločili za ime Dolcetta, tudi kot protiutež soli. Da bo malce bolj sladko," z nasmehom pove Mlakarjeva.

V srednjem veku se je ravno na račun soli pričel razvoj trgovine in iz tega časa je tudi Benečanka. Vizuelna prezentacija preko kostumov pa je za turiste tudi najbolj atraktivna. Med krajšim ogledom hiše smo spoznali različne vidike tedanjega življenja. Alverino nam je povedal: "Čeprav so se delili na plemstvo in služinčad, so bili v določenih pogledih zelo demokratična družba. Spali so recimo vsi skupaj v prvem nadstropju hiše. Če so v kletnih prostorih imeli tudi živali ali shrambo, je bilo prvo nadstropje nekakšno srce hiše."

Njuni projekti mestu dodajajo predvsem originalno pravljičnost. Carrara Grande Theater je predvsem nazoren prikaz pretekle kulture in zgodovine. Pri izobraževanju sodelujejo z zgodovinarji, kot sta: dr. Peter Štih in najmlajši slovenski akademik, specialist srednjega veka – magister zgodovine Ivica Pletikosič. V preteklosti so sodelovali tudi z arhivarjem Albertom Pucerjem, specialistom za istrske prehranjevalne navade, kot tudi z ostalimi na tem področju. Sodelujejo še z osnovnimi šolami, saj imajo delavnice za otroke, pa s Turistico, preko katere ponujajo prakso za doživljajski turizem (edini!). Minulo leto so imeli celo srednjeveško poroko, na kateri sta v znak sreče in večne zaobljube tako ženin kot nevesta vrgla čez ramo ščepec soli.

Lasulje, kocke in vino

Mlakarjeva nam je povedala tudi nekaj zanimivosti iz vsakdanjega življenja meščanov Pirana v času srednjega veka. Pred okni so imeli izobešene le težke žametne zavese. Zaradi mraza se je tako zgodilo, da so stanovalci večkrat spali kar v omarah, da bi se zaščitili pred burjo. Kurili so namreč le v enem nastropju. Veliko so uporabljali lasulje, predvsem ženske, medtem ko so moški nosili lase spuščene do ramen. Bogataši so se večkrat srečevali ob mondenih priložnostih, vendar so porabili za urejanje pričeske in lišpanje veliko časa, saj je bil to pravi ritual. Nosili so čevlje na špico, na zapestju pa težke bronaste obroče, s katerimi so zavarovali svojo glavo v primeru napada ali pretepa.

V Piranu so se v poznem srednjem veku razvile tudi družabne igre, kot so kartanje, kockanje in druge igre na srečo, ki pa jih je podestat prepovedal. Dovoljena je bila le igra "ad tabulas" ali "ad tabellas". Ker so omejili igre na srečo na kopnem, so Pirančani našli luknjo v zakonu in odšli kockat s čolni na morje, nakar je Piran kot edini prepovedal igre na srečo "tako na kopnem kot na morju". Zanimivo je tudi to, da se v tistem času ni godilo tako slabo zapornikom, saj so jim namesto kruha in vode dajali kruh in vino. Morda pa srednji vek v Piranu le ni bil tako mračen, no, vsaj ko si prižgal svečo.