PARTNERSKI ODNOSI: Zakaj se vsi ujamemo v podobno past?

Ozrimo se najprej na vprašanje "Kaj sploh je ljubezen?" Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto opažam, da si ljubezen predstavljajo kot zelo intenzivno čustvo. Kot močno telesno doživljanje, hrepenenje po stalni bližini partnerja, kot neskončno globoko in intenzivno doživljanje ob njem. Ljubezen pa je pravzaprav nekaj drugega oziroma veliko več. Ljubezen je veliko bolj umirjeno čustvo. Pomeni občutek pomirjenosti, varnosti ob partnerju. Pomeni spoštovanje, vzajemnost, sodelovanje, sprejemanje in razumevanje. Lahko bi rekla, da je ljubezen bolj vedenje kakor doživljanje. Je tisto, kar nam ostane potem, ko zaljubljenost in telesna privlačnost nista več tako intenzivni. Je nekaj, kar negujemo ter ohranjamo, in ne nekaj, kar samoumevno imamo.

Čudovita faza zaljubljenosti in metuljčkov

Že res, da v začetku, ko je še vse sveže, doživljamo vso to intenzivnost in prevladujejo predvsem pozitivna čustva in močno hrepenenje. To je tista čudovita faza zaljubljenosti in metuljčkov, ko je vse tako lepo. Ko nam je vseeno, kaj s partnerjem počneta, samo da sta skupaj. Takrat spregledamo tudi marsikatero partnerjevo manj prijetno lastnost, saj smo zaslepljeni z njegovo idealizirano podobo. V tej fazi si ustvarimo podobo partnerja, torej kakšen naj bi bil. V tej fazi sanjarimo, kaj vse bosta počela skupaj, kakšna bo vajina prihodnost, kako bosta funkcionirala, čeprav se morda o vsem tem še nista utegnila pogovoriti, saj se komaj spoznavata. Ravno to podobo si kasneje, ko se stvari spremenijo, najtežje izbijemo iz glave. To namreč ni realna slika partnerja. Idealno podobo si ustvarimo, ko še zdaleč ne poznamo vseh plati partnerja, kakor tudi partner ne naših. V tej fazi zaljubljenosti namreč še ne pridejo na plano naše bolečine in rane iz preteklosti, saj si še nista dovolj blizu. Kasneje, ko postane dovolj varno, pa se zgodba nekoliko obrne.

Ko obdobje romantike in slepe zaljubljenosti po določenem času mine, navadno sledi drugo obdobje odnosa. Intenzivnost čustev ni več tako močna, vse bolj začenjamo opažati tudi partnerjeve napake, ki jih prej nismo opazili, jih nismo želeli opaziti ali pa smo jih pomanjševali, češ, "bo že minilo".

V odnos vstopamo tudi z drugo platjo sebe

Na tej točki je dobro vedeti, da ljudje v odnose ne vstopamo samo kot odrasle, samostojne in samozavestne osebe. V odnos vstopamo tudi z drugo platjo sebe, s svojim notranjim otrokom. In če je bil ta otrok v preteklosti ranjen, ima lahko kasneje, ko odraste, težave v odnosih. To, da v partnerskih odnosih ponavljamo vzorce odnosov iz preteklosti, navsezadnje ni več skrivnost.

Ko torej vstopamo v odnos, vstopamo vanj z mnogimi notranjimi podobami - sebe, svojih staršev, odnosa z njimi, njunega medsebojnega odnosa in tako dalje. Doma se naučimo, kakšni naj bi bili odnosi in kako naj bi se v njih počutili. In če so bili tej doma destruktivni, bomo zelo verjetno kasneje v življenju poiskali prav tako destruktivne odnose. Če je še tako hudo in bi na zavestni ravni najraje pobegnili, je na nezavedni ravni ravno to tisto domače, poznano in varno, prav zato ne zmoremo zapustiti odnosa kljub temu, da razumsko vemo, da nam škodi. In prav zato pogosto opazimo, da smo si izbrali partnerja, ki je zelo podoben naši mami ali očetu. Če je bilo doma veliko nasilja ali jeze, bomo zelo verjetno kasneje v odnosu doživljali podobno. Bodisi, ker bomo našli nasilnega partnerja ali pa nekoga, ki je sicer miren, sprovocirali do te mere, da bo postal agresiven. Če se doma nismo smeli jeziti, bomo tudi kasneje jezo potlačili, se z njo ne bomo zmogli spopasti. Če doma ni bilo veliko veselja in topline, tudi kasneje tega v odnosih ne bomo zmogli. In tako dalje … Tu sem sicer izpostavila dokaj ekstremne primere, vendar lahko ponavljanje vzorcev opazimo tudi pri blažjih, manj ekstremnih vzorcih čustvovanj in odnosov.

Najbrž si bo kdo od vas na tej točki rekel "to pa ni res, poznam marsikoga, ki je imel doma težko situacijo, pa ima sedaj dobre odnose s partnerjem in z otroki". Seveda, ljudje navsezadnje vzorcev ne ponavljamo kar tako, ampak z neko močno nezavedno željo po tem, da bi jih premagali. Ironično, mar ne? A vendar je prav to razlog, zakaj imajo nekateri kasneje v življenju popolnoma drugačen odnos od tistega destruktivnega, ki so ga bili vajeni doma. Nekateri namreč z leti in izkušnjami ter zaradi intenzivnega dela na sebi zmorejo prepoznati in premagati svoje stare vzorce. Kar pa je vse prej kot enostaven ali kratkotrajen proces. Pogosto se tega lotimo veliko prepozno, ko smo v odnosu že zdavnaj zabredli pregloboko v brezno prepirov, zamer ali prevar.

Faza "pubertete"

Skratka, če se sedaj vrnem k fazam odnosa, lahko rečem, da v tej fazi, ko zaljubljenost mine in maske padejo, pride na plano vsa ta prtljaga, ki jo nosimo seboj. Prtljaga, ki se je morda niti sami pri sebi nismo zavedali, dokler smo bili samski. To je faza, ko prideta na plano "notranja otroka", ki se borita za svoje potrebe, pravice, moč in mesto v tem odnosu. Nastopijo boji, prepiri in dokazovanja, kdo ima prav. Lahko bi rekli, da je to v odnosu nekakšna faza pubertete. Od tu potrebuje odnos še veliko zorenja, da bo zares uspel. A ravno v tej fazi mnogi zapustijo odnos ali prevarajo partnerja. Ne zmorejo preko prepirov, očitkov in zamer, pogrešati začno tiste intenzivne občutke zaljubljenosti, ko je vse lepo in enostavno. Hrepenenje po teh jih nemalokrat vodi k drugemu, novemu partnerju, ob komer lahko spet doživijo vse to. A kaj, ko tudi tu zaljubljenost prej ali slej mine in zgodba se ponovi. Navsezadnje bomo vsakič naleteli na podoben vzorec odnosa, vse dokler se iz tega ne bomo nekaj naučili in ga premagali. Nekateri ljudje vsakič znova zapuščajo odnose takrat, ko faza zaljubljenosti mine in ponovno iščejo to intenzivno doživljanje. Tu lahko govorimo o neke vrste odvisnosti od zaljubljenosti. Spet drugi pa morda vztrajajo v nenehnih bojih in sporih do konca življenja.

Kaj pa tisti drugi? Tisti, ki jim uspe in imajo uspešne, zdrave in srečne odnose tudi kasneje? To so pari, ki se v tej fazi pubertete ne vdajo kar tako. Tisti, ki se zmorejo ozreti vase in prepoznati negativne vzorce, ki jih vnašajo v odnos in ki zmorejo s  trudom in z vztrajnostjo te tudi premostiti, se z njimi spopasti na drugačen način. Tisti, ki zmorejo partnerju razgaliti svoja najgloblja čustva in se mu pokazati v pravi luči, z vso svojo ranljivostjo. Ki zmorejo odložiti "meč in ščit" in si iskreno pokazati vse tiste vidike sebe, ki jih skrivajo za temi obrambami. In seveda tisti, ki zmorejo vse to sprejeti, tako pri sebi kot pri partnerju. Kot sem omenila že prej, pomeni ljubezen trud, negovanje, ohranjanje.

Faza odraslosti ali zrelosti

Če zmoremo to in dovolimo odnosu, da zori dalje, nastopi naslednja faza. Lahko bi ji rekli faza odraslosti ali zrelosti. Takrat sva lahko skupaj mirna in srečna, z vsemi svojimi slabostmi. Takrat se sprejemava, podpirava, spoštujeva, pomirjava, ščitiva … Takrat se ljubiva. Morda to res ni več tista intenzivna "zatrapanost" kot na začetku, vsekakor pa to ne pomeni, da partnerja en ob drugem ne zmoreta več priklicati nekaj tega. Pari, ki zmorejo tako pristen odnos, zmorejo v svojem odnosu tudi kasneje, ko so že dolga leta skupaj, ob partnerju ponovno priklicati to zaljubljenost, saj se znajo za to tudi potruditi.

Če ste se s svojim partnerjem znašli v obdobju, ko ni več vse tako rožnato, ko sta se oddaljila, se več prepirata, manj ljubkujeta in dvomite, ali sta sploh za skupaj, ne mečite nemudoma puške v koruzo. Poiščita si pomoč ali vsaj nasvet, kako si pomagati in prekiniti začarani krog prepirov. To, da ni več vse tako idealno, še ne pomeni, da med vama ni več ljubezni ali, da nista za skupaj. Seveda pa ima vse svoje meje. V kolikor gre za zlorabljajoč odnos, ki vam škodi, si morate tudi sami znati postaviti mejo in se umakniti. Prav tako je pomembno, da je interes za skupno rast na obeh straneh. V kolikor en od partnerjev ni več pripravljen vlagati v odnos, bo drugi težko sam kaj spremenil.  

---

 

Manca Kodrič, mag. zakonskih in družinskih študij in sistemska družinska terapevtka, Novo jutro, s.p., psihoterapija in svetovanje.