Partizanska učiteljica, ki pogreša tovarištvo

Njena zgodba gre nekako takole. Rodila se je v slovenski družini v Trstu, ki se je zaradi očetove službe morala kmalu preseliti v Milano. Tam se je Tončka šolala, kljub italijanskemu jeziku pa oče nikdar ni dovolil, da bi pozabili na slovenščino.

Družina se je pred drugo svetovno vojno vrnila v Trst, takrat pa je Tončka začela svojo učiteljsko pot. Sprva tako, da je pomagala tistim otrokom, ki so imeli v šoli težave. Nato je kmalu prišlo do vojne, šole so bile zaprte, po prihodu in okupaciji Nemcev pa so jih uporabljali celo za vojaške kasarne.

Kljub vojni, ki je divjala, in prepovedani uporabi slovenskega jezika, so lokalni odbori NOB zbirali učiteljice. Med drugimi so poklicali tudi Tončko, ki je bila takrat še najstnica. Otroci so se morali še vedno učiti, in to v slovenščini, tako je bilo določeno. Sprva so otroci hodili kar k njej domov. To so bili začetki partizanske šole.

"Učila sem po šest otrok hkrati, doma v kuhinji. Vrata so služila kot tabla, jedilna miza pa kot klop. Vse je bilo improvizirano."

Če so se pojavili Nemci, so se otroci hitro razšli, mehanizem je deloval tako, da jih niso dobili. Takšno učenje je bilo seveda strogo prepovedano. "Le enkrat so nas dobili, ko sem poučevala računanje. Takrat je pred nemškega vojaka stopil oče, ki je dejal, da ne gre za nelegalno šolanje, pač pa zgolj za poučevanje računanja, da otrok ne bodo prenašali okrog, ko jih bodo starši poslali v trgovino."

Takrat so jo pustili, vendar so ji prepovedali kakršnokoli podobno dejavnost. Kar je pa seveda ni ustavilo. Še več, število otrok se je večalo, domača kuhinja pa je postajala premajhna, zato se je pouk preselil v gostilno. Tudi tja so pogosto prihajali nemški vojaki, ki pa nikdar niso odkrili, kaj se tam dogaja.

"Mi smo obeležili vse slovenske praznike, peli smo pesmi in recitirali v prepovedanem jeziku. Čeprav v ilegali, nam je bilo lepo, morda se sploh nismo zavedali, kaj vse smo tvegali," se spominja Tončka.

Po vojni je bila vabljena na zbor partizanskih učiteljev pri Pivki, kjer je opravila dodatno izobraževanje in se za vedno zavezala temu poklicu. Sprva so jo veliko premeščali po koprskem zaledju, vaseh okoli Trsta in celo Krasu, nato pa je vse do leta 1979 učila na koprski šoli Janka Premrla Vojka. Vedno nižje razrede, vedno z veliko vnemo.

Vsaka generacija ji je pustila nekaj, na vsako jo vežejo spomini. "Če primerjam otroke tistih zadnjih let, ko sem učila, s tistimi iz obdobja vojne, lahko povem, da so ti pri svojih letih več znali, igrivost in živahnost pa so imeli vsi v sebi. Posebna generacija je zagotovo bila letnik 50, se pravi tisti, ki sem jih učila v poznih petdesetih. Kasneje me je zmotilo to, da se je že poznalo, kdo je iz bolj premožne ali pomembne družine, takrat se je začela videti predrznost nekaterih otrok, ki se na žalost, kot kaže, še danes le stopnjuje. Izgubilo pa se je tudi tovarištvo. Za časa vojne in takoj po vojni so vsi držali skupaj, si pomagali, a se je to izgubilo."

Tončka pravi, da jo je poklic nekako izbral, saj so jo "vpoklicali" med partizanske učitelje. Če bi se lahko vrnila nazaj v čas, bi najbrž marsikaj spremenila, a ne svojega poklica, ki ga je opravljala 40 let. "Še enkrat bi postala učiteljica, še vedno bi želela učiti otroke."