Ne računajte na nas

Deset in več tisoč ljudi, ki na leto zapusti domovino, tega ne stori brez tehtnega premisleka. Človek gre, ko so, kot pravimo, izčrpane vse druge možnosti.

Tisoči mladih ne zdržijo več v deželi gerontokracije, negativne selekcije, parazitske javne uprave, lenobe, nesposobnosti, balkanske ekonomije in korupcije. Dovolj imajo životarjenja v okolju, kjer je njihova prihodnost postavljena pod vprašaj in kjer imajo njihovi otroci, če se bodo rodili v Sloveniji, slabše možnosti za uspeh, kariero in življenjski standard, kot denimo tisti rojeni v Avstriji, Veliki Britaniji ali na Nizozemskem.

I.

Govoriti o izseljevanju iz dežele, ki je še pred desetletjem slovela kot ena izmed najbolj migracijsko rigidnih evropskih držav in iz katere je Evropska komisija komaj privabila dovolj kadrov za delo v Bruslju, pomeni razpravljati o temeljnih družbenih vprašanjih. Kaj se je v tem obdobju tako dramatično spremenilo, da danes že lahko govorimo o začetku generacijskega eksodusa? Toda odgovor, zakaj se mlada, izobražena, inteligentna in prilagodljiva delovna sila odloči zapustiti domovino, pri čemer izseljevanje v zadnjih dveh letih de facto dobiva razsežnosti masovnega izseljevanja, primerljivega s tistimi v 19. in 20. stoletju, se ne skriva toliko v izzivih tujine (četudi je seveda tudi na tem področju veliko argumentov) kot v nekakšni tihi obliki protesta.

Eksodus je nemi krik generacije, okradene enakih možnosti, priložnosti in varne prihodnosti. Vsi niso pripravljeni protestirati, se javno izpostavljati ali kako drugače izražati svojega gneva in nestrinjanja z družbenimi, političnimi ali ekonomskimi razmerami. Marsikdo je po določenem času svoje nezadovoljstvo, jezo, razočaranje, žalost ali zgolj naveličanost transformiral v dokončno in kategorično odločitev, da se bo izselil v tujino. Je zaradi tega kaj bolj ali kaj manj pogumen od tistega, ki se je odločil ostati? Mu lahko kdo očita, da je izbral privlačnejšo možnost – za seboj je pustil vse tisto, kar ga je obremenjevalo, spravljalo v slabo voljo, stres itn. – in zapustil »kraj zločina«?

Mislim, da v tem ni kleč. Kajti vsak zase najbolje ve, kaj lahko stori za to, da bo živel življenje, ki ga osmišlja. Predvsem pa, da bo ravnal v skladu s svojo vestjo in prepričanjem. Če ga Slovenija duši do te mere, da se v njej počuti neizpolnjenega, zatrtega ali po krivici zapostavljenega, nima prav veliko izbire: lahko organizira upor proti režimu, lahko pa se odloči za prostovoljni eksil v tujini. Prva možnost je vseeno nekoliko pravljična, medtem ko je druga iz dneva v dan popularnejša, saj marsikomu predstavlja beg iz norišnice.

II.

Vedno znova se mi pred očmi prikazuje znamenita slika Krik norveškega slikarja Edvarda Muncha. Agonija človeka pod krvavo rdečim nebom je prizor, ki ima tako močno simbolno sporočilo, da bi ga spričo družbene in psihološke klime lahko brez posebnih težav umestili v naš prostor in čas. Izseljevanje pridobiva razsežnosti eksodusa, napovedi pa so precej črnoglede tudi zato, ker ni znakov, da se bo družbeno-ekonomska situacija v naslednjih letih bistveno izboljšala. Prej nasprotno. Zdi se, da se niti ne zavedamo vseh razsežnosti krize, v kateri je Slovenija že nekaj let, razmere pa se zaradi pomanjkanja sposobnosti vodenja, leadershipa, samo poslabšujejo. Politična elita je brez idej, poguma in predvsem motivacijskih sposobnosti.

Vprašanje, ali bi moral naše »voditelje« skrbeti množični odliv generacije, ki predstavlja najbolj propulzivni del prebivalstva, je povsem nepomembno in najverjetneje tudi deplasirano, kajti v moralno degradiranem okolju in družbi negativne selekcije je pomembna samo tiha, ubogljiva in konformistična večina. Ali kot pravi moj prijatelj: ta banda je samo vesela, da odhajajo tisti, ki so inteligentni in razmišljajo s svojo glavo.

Najlažje je vladati takšnim, ki raje počnejo kaj drugega, kot mislijo.

Vse to velja tudi za akademsko okolje. Stari kadri, ki preprečujejo kakršne koli spremembe in konkurenco znanja in idej, so pomemben generator obupa mlajše generacije. (Mentalna) gerontokracija, ki je pri nas na oblasti že 70 let, ščiti svoje privilegije in se počuti ogroženo pred vsakim, ki štrli iz nadzorovane mediokritete. Posebej nevarni so heretični posamezniki, ki so študirali v tujini, saj so po naravi stvari kontaminirani.

III.

Eksodus iz dežele, ki je postala plen najslabših ljudi, odpira tudi povsem osebne dileme; kaj se bo zgodilo, če bodo odšli tudi vsi tisti, s katerimi se človek lahko normalno pogovarja ali razpravlja? Kdo bo potem sploh ostal?! S takšnimi dilemami sem se že večkrat soočal in vedno znova prišel do istega spoznanja. In sicer da bo v neki točki preloma nujen upor. Ki pa je manj verjeten, če bodo potencialni uporniki že prej izgubili upanje in se izselili. Za politični establishment, ki ga na oblasti ohranjajo tihi, ponižni in nekritični državljani, so takšni potencialni uporniki vedno nekakšna neprijetna resnica, slaba vest, če hočete.

Zaradi tega jih generacijski eksodus skrbi bistveno manj, kot bi jih moral. Še zlasti če ga presojajo skozi prizmo svojih interesov, med katerimi privilegij vladanja sovpada s prepričanjem, da jim oblast pripada sama po sebi; da je skratka samoumevna. V takšni mentalni formi je bolj razumljivo, zakaj se državni znanstveni raziskovalci ne vznemirjajo zaradi izseljevanja mladih. Pred dnevi sem poslušal predstavnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki se – tako piše v njihovi predstavitvi – ukvarja »interdisciplinarnim poljem raziskovanja migracijskih procesov tako v Sloveniji kot v mednarodnem okolju.« Šestnajst sodelavcev (sic!), za katere blagohotno skrbi državni proračun, se vsaj pro forma ukvarja s proučevanjem izseljenstva in priseljenstva, migracijskih politik itn. Tisto, kar me je šokiralo, pa je to, da se dr. Mirjam Hladnik Milharčič, ki je predstavljala Inštitut, ni zdelo vredno problematizirati aktualnega izseljevanja, kaj šele analizirati njegovih vzrokov. Kdor jo je poslušal v Odmevih, je dobil občutek, da je pri nas vse idilično in da se nič nenavadnega ne dogaja. Ljudje se izseljujejo, a se tudi priseljujejo. Imejmo se radi, oplajajmo se drug z drugim. Lepo je živeti v svetu z rožnatimi očali in kaditi … pipo miru.

Le statistika je sposobna hladnokrvno izračunati, da se je v letu 2012 kljub vsem negativnim trendom število prebivalstva povečalo za 0,2 odstotka. O tem, kdo se je izseljeval in kdo priseljeval, državni raziskovalci ne govorijo. Pa bi lahko, saj se prav v strukturi emigrantov in imigrantov skriva ključ za razumevanje trenda: vsakega (visoko) izobraženega državljana, ki zapusti državo, statistično nadomesti slabše kvalificirani imigrant. Paradoks proračunskih raziskovalcev je dejansko velik kot Sibirija: deset tisoč Slovencev, ki se je lani izselilo iz Slovenije, je nadomestilo deset tisoč drugih Slovencev. Malo morgen, bi rekli južnjaki.