Marija v očeh matere in hčere

Sliki sta med obiskovalci spodbudili živahen klepet. 

Sodobno sakralno slikarstvo je za umetnike zahteven izziv, upodabljanje matere božje, za prikaz bolečine katere se je skozi stoletja ustalila stroga ikonografija, pa sploh. Morda se je prav zato na pobudo Frančiškanskega samostana med ljubiteljskimi slikarji odzval le malo kdo. Slavica Zdolšek in njena hči Darja sta zbrali pogum in v svojih videnjih ter doživljanjih prikazanja vsaka na svoj način v platnih našli del sebe ter ju smelo dali na ogled. "Želiva pokazati, kaj je v meni in hčeri, ter da najini deli vidi čim več ljudi. Ljudje tekajo okoli, ne vidijo več nikogar okoli sebe, bežijo in tudi zato je na moji sliki Marija žalostna," je ob otvoritvi razstave povedala Slavica Zdolšek in ob tem ni skrivala, da ji prva skupna razstava s hčerjo pomeni zelo veliko.

Darja, ki se otvoritve ni mogla udeležiti, je v Varstveno delovnem centru Mimoza v Izoli. Je že razstavljala in je še zlasti kreativna v ročnih spretnostih. Resneje riše, odkar je  obiskovala prve likovne tečaje pri Fulviji Zudič v Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Tudi Slavica, ki je že dolgo invalidsko upokojena, nekaj let pridobiva likovna znanja v tamkajšnji likovni skupini in ne skriva hvaležnosti za spodbude ter znanja, ki jih dobiva od prizadevne mentorice Lilijane Stipanov.

Slavica Zdolšek ni skrivala, da ji prva skupna razstava s hčerjo pomeni zelo veliko. 

Slavica pravi, da je bilo ustvarjanje slike zanjo nekakšna terapija, študija same sebe in iskanje odgovora na vprašanje, kaj želi, da pove njena Marija. Podobna vprašanja si je zastavljala tudi Darja, zato je toliko bolj zanimiv malo bolj poglobljen pogled v obe deli, ko stojita eno poleg drugega in zgovorno kažeta na različna razmišljanja dveh generacij. Tega so se v sproščenem razgovoru lotili tudi obiskovalci otvoritve razstave, ki je tako izzvenela kot živahen klepet, v katerem je vsak v slikah iskal tudi delček sebe.