Klemenčič: Kot da bi bil na balkonu 2000 metrov visoko

Foto: Samo Vidic, Red Bull

Po petnajstih letih ukvarjanja z zmajarstvom in neštetih urah preživetih v zraku, se je Klemenčiču med poletom v Vipavski dolini, ob opazovanju bližnjih jadrilic, porodila jamesbondovska ideja, da bi z zmajem pristal na krilo jadralnega letala. Da je manever mogoč, je spoznal, ko je ugotovil, da na svetu obstajajo dovolj počasne jadrilice, ki niso prehitre za zmaje. Potreboval je le še dovolj drznega, a zanesljivega pilota, ki ga je našel v dolgoletnem prijatelju, Nejcu Faganelu.   

Drzna letalca sta v sodelovanju z Red Bullom poskrbela, da je zgodovinski manever ujet na kamero, poleg podviga pa so v svet romale tudi prekrasne podobe Posočja, kjer se je projekt odvil.

Z letalcema smo se na klepetu srečali na trdih teh v Ajdovščini. Kaj sta nam povedala o projektu, si preberite v spodnjem pogovoru.

Kako si pravzaprav prišel na idejo, da bi pristal na krilu jadralnega letala?

Matjaž: O tem sem razmišljal že kaki dve leti. Zmajarji veliko letimo tu okrog Kovka in družbo nam delajo jadrilice. Ko sem letel, sem videl, da se dejansko velikokrat približamo en drugemu. Kadar oni letijo počasneje, jih lahko tudi jaz dohitevam in tako se je pričela razvijati ideja.

Stvar je tekla kar nekaj časa, v zadnje pol leta pa sem se lotil na projekt pripravljati nekoliko bolj intenzivno. Najprej sem pomislil, koga bi lahko povabil zraven, kdo je pilot, ki mu zaupam in se vsaj malo poznava. Z Nejcem se poznava že zares veliko let in tudi on je bil takoj za. Veliko neznank je bilo, a hvala bogu je tudi on tak' človek, ki je pripravljen marsikaj poskusiti.  

Kako si ga ti sprejel, ko je prišel do tebe in te vprašal neobičajno vprašanje, če lahko pristane na krilu tvojega letala?

Nejc: Matjaž me je klical, potem ko se že kar nekaj časa nisva videla in slišala. Rekel mi je, da se mora z mano nekaj pogovoriti. Povedal mi je, da bi rad pristal na meni. Projekt se mi je zdel težak, a ne nemogoč, rekel sem, da morava poskusiti.   

Nejc Faganel na sliki levo, Matjaž Klemenčič v sredini

Kakšne so bile teoretične priprave?

Matjaž: Stvari sva pogledala vsak s svojega stališča. Kako hitro lahko grem jaz, kako hitro lahko gre on, ali se lahko dobiva v skupni točki? Preučila sva več faktorjev, ne zgolj hitrosti. Veliko razmerij sva morala uskladiti skupaj, da sva lahko naprej delala. Ampak teorija je ostala nekje v oblaku, ni nama dala jasnega odgovora, ali je pristanek mogoč, ali ne, morala sva poskusiti v praksi.

So bile potrebne kakšne praktične predpriprave?

Nejc: V bistvu ne, šla sva letet skupaj, da je tudi on v letalu začutil, kako jadrilica leti, kakšne so minimalni hitrosti. Najprej sva mislila, da se bo pristanek zgodil pri višji hitrosti, da bi imel jaz rezervo do minimalne hitrosti, on pa seveda do maksimalne. Ob normalni konfiguraciji težav ni bilo. Z lahkoto sva se približala drug drugemu, ko pa so prišle noge iz vreče, so začeli nastajati problemi.

Pri kakšni hitrosti se je zgodil pristanek?

Matjaž: Pri 65 kilometrih na uro.

Kaj si doživljal, ko si pristal na krilo jadralnega letala?

Matjaž: Povsem druge občutke, kot pri običajnem letenju. Najprej moraš sto odstotno zaupati pilotu, da veš, da bosta oba odreagirala v redu, če bo karkoli narobe. Ko pride krilo mimo tebe, se ti zdi, kot da si na enem balkonu dva tisoč metov visoko. S tega vidika je bilo res noro.

V kabini letala najbrž posebnih sprememb ni bilo, vendar vseeno, kako je bilo imeti "slepega potnika" na krilu?

Nejc: Nekoliko sem ga občutil. Že sam sem sicer toliko odreagiral, da ni bilo prevelikega vpliva ob pristanku. Šele ko sem gledal prve posnetke pa sem videl, da se je jadrilica ob pristanku močno premaknila. Sicer sem bil na vse skupaj dobro pripravljen. Imam veliko izkušenj z letenjem v formaciji, kar mi je prišlo zelo prav. Zadal sem si smer, v katero bom letel, in ta čas bolj ali manj opazoval samo Matjaža. Tudi na slikah lahko vidite, da je bila moja glava neprestano uprta nazaj.

Matjaž: Blizu je bil tudi helikopter, kar je bilo tudi posebno doživetje. Piloti so bili profesionalci, ki so točno vedeli, kje je njihovo mesto.

Česa sta se najbolj bala, oziroma kaj vse bi lahko šlo pri manevru narobe?

Matjaž: Ko sva se začela dogovarjati, se nama je zdela stvar veliko bolj preprosta, kot je bila v resnici. Rekel sem si, da bom pač pristal na krilu, če bo karkoli narobe, se odrinem, se vzdignem in grem. A v resnici se letalo ne spusti kar naenkrat. Največjo nevarnost nama je predstavljal rep. Če smo postavili na tla zmaja in avion eden poleg drugega, je bilo prostora ogromno, ko pa sem v zraku letel mimo repa, je bilo vse pošteno blizu. Zrak, ki se je premikal okrog jadrilice, je premikal tudi mene, V enem trenutku me je pošteno zgrabilo, ampak sva odreagirala odlično in vse je bilo v redu.

Matjaž Klemenčič na sliki desno, Nejc Faganel v sredini

Kakšno je bilo sicer varnostno tveganje. Kaj bi se zgodilo v primeru, če bi šlo vse zares narobe?

Nejc: Oba sva imela s sabo padalo, kot ga piloti jadralnih letal in zmajev tudi po navadi imamo.

Matjaž: Nisva se lotila tega na način, kot da je projekt nekaj riskantnega. Vse je bilo premišljeno. Postopke sva usvajala počasi in gledala kako in kaj narediti. Tudi zato imava za sabo uspešen projekt.

Nejc: Straha med letenjem ni bilo. Bil je adrenalin. Ko si v enem takem projektu pozabiš na vse. Matjaž se je osredotočil na moje krilo, jaz na njega. Leteti sem moral čim bolj enakomerno. Nisem smel nihati niti z višino, niti z brzino, da sem mu čim bolj olajšal pristanek. Ko je prišla kritična situacija, sva vedno profesionalno odreagirala.

Na posnetku se vse skupaj odvije v dveh minutah. Kako je projekt potekal v realnosti?

Matjaž: Snemali smo kar tri dni in bilo je mnogo poizkusov. Mislim, da sva imela na dan tri ali štiri poizkuse.

Nejc: Sva se pa praktično ob vsakem poizkusu dotaknila, razen prvič, ko sva še preverjala situacijo. Vsak dotik je za naju trajal večno, čeprav je bil samo dotik.

Zakaj se je polet odvil ravno v Posočju?

Matjaž: Ko sem zastavil to zgodbo, mi je na pomoč kot partner priskočil Red Bull. Skupaj smo rekli, da hočemo narediti slovensko zgodbo. Glede na to, da sem sam s Tolmina, sem si želel, da je to zgodba z naših krajev, z naše doline. Oba sva primorska pilota in to, da smo umestili projekt v naš prostor, se mi zdi zelo pomembno, ker vsak, ki bo videl te lepote, bo videl kako lep je ta konec Slovenije. Velika zahvala gre tudi bovškemu letališču, brez katerega projekta ne bi mogla izpeljati.

Nejc: Z Bovcem sem na nek' način posebno povezan tudi sam, saj sem tu opravil prve učne ure letenja.

Za konec. Matjaž, lahko s tvoje strani v kratkem pričakujemo še kakšne podobne podvige?

Matjaž: Trenutno sem glavo nekoliko izklopil, kakšen projekt pa zagotovo še bo. Zaenkrat sem vesel, da nam je to uspelo. O novih idejah bomo razmišljali v prihodnje, medtem bomo pa seveda leteli in ob tem normalno uživali naprej.

Pilotom jadralni letal se torej še ni treba bati, da bodo dobili med poletom na krilo slepega potnika?

Matjaž: Ne, tega se jim res ni za bati.

Nejc: Ja, oba sva si rekla, da tega ne bova več počela.