GUŠTO IZ ŠTORIJE: 40 obrazov Primoža Forteja

Na gledaliških odrih in filmskih platnih je odigral več kot 40 različnih vlog. "Rekel bi, da je bilo manj komičnih, sploh takšnih, kot je Gušto. S soigralko Majo Blagovič, ki igra Marijo, sva morala narediti veliko transformacijo. Vedel sem, da bo v tistem trenutku, ko bom začel snemati, Gušto zacementiran. To je bila zame novost. V gledališču imaš dva ali tri mesece časa za študij, bralne vaje in nihče ne pričakuje, da boš takoj vedel, kako boš zgradil lik. Zgodi se počasi, skozi tedne in mesece, da prideš do lika, ki ga odigraš na premieri. Tu pa sem moral celotno transformacijo narediti pred začetkom snemanj sam. Ravno zato je Gušto tako poseben, ker ga je bilo treba poprej domisliti," razkriva Primož.

Mama Marija: dvakrat sin, dvakrat mož

Z mamo Marijo sta sodelavca tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. "V tržaškem ansamblu nas je sedem. Mislim, da sem bil že najmanj dvakrat njen sin in dvakrat njen mož. Seveda dava v vlogi tudi nekaj zasebnega odnosa in verjetno sta ravno zato lika zanimiva."

18 stalnih igralcev in več kot 50 članov tehnične ekipe je do danes posnelo 105 delov Ene žlahtne štorije. Po dveh uspešnih sezonah kaže, da se obeta še tretja. "Gušto zdaj odrašča in dela napake, kot jih mora delati vsak otrok. Mora pa odrasti, če si kdaj koli želi Zalo. Na ta način se trudim peljati vlogo. Nisem vedel, ali sem sposoben masovno, v takšen obsegu proizvajati kraško govorico. Z mamo Marijo govoriva kraško narečje, ki ga govorijo v Trstu in v krajih nad Trstom. 25 let sem živel v Ljubljani. Zadnjih deset let živim na Obali. Ne vem, če se imam še vedno za Ljubljančana. A izkazalo se je, da govorico zmorem."

Pogrnil na sprejemcih, zato je šel služit domovini 

Kot otrok ni vedel, da bo postal igralec. Je pa v šoli veliko nastopal na proslavah. Šest let se je učil kitaro. V drugem letniku gimnazije je izbral gledališče. Kot dijak poljanske gimnazije se je pridružil Šentjakobskemu gledališču, kjer je odigral več kot sto predstav. Po gimnaziji ni takoj opravil sprejemnih izpitov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, zato je šel v vojsko.

"In ravno v vojski sem opazil, da se v zasebnem življenju rad igram z dialekti. Poslali so me v kasarno v Ilirsko Bistrico, kjer je bila polovica vojakov Štajercev, polovica Primorcev in jaz, Ljubljančan. Ko sem prišel iz vojske, sem govoril pol Štajersko in pol Primorsko. Deset let Trsta pa tudi naredi svoje."

V tretje gre rado 

Naslednje leto spet ni opravil sprejemnih izpitov na akademiji, zato si je poiskal službo. Ključna je postala vloga Jošta v predstavi Veronika Deseniška režiserja Diega de Brea v Šentjakobskem gledališču. Odločil se je, da bo opravljal sprejemne izpite na akademiji še tretjič. Tokrat mu je uspelo.

Po koncu akademije je igral v nekaj predstavah v ljubljanskem Gledališču za otroke in mlade. Med čakanjem na formiranje ansambla je prišlo povabilo iz Trsta. "Trst je bil od vedno kalilnica za mlade. Lahko si dobil dobre priložnosti, potem pa si se lahko vrnil v kakšno gledališče bližje doma. Usoda je hotela, da sem prišel v Trst leta 2005 in  tri leta pozneje se je začela kriza. Javne ustanove niso več smele odpirati delovnih mest. Ne bom rekel, da sem obtičal v Trstu. Zelo ga imam rad. Škoda pa je, da slovensko tržaško gledališče ni bolj prisotno v slovenskem prostoru. Glede na to, da naj bi igrali v slovenskem jeziku, bi morala Slovenija po mojem mnenju pokazati več razumevanja. Če rečem banalno, gostovanje tržaškega gledališča v Sloveniji je avtomatično dražje, ker so v Trstu drugačne dnevnice. Zato nismo ravno konkurenčni, kar se tiče gostovanj."

Sčasoma je Trst postal pretesen 

Trst mu je postal pretesen za življenje. "Prvo leto sem samo bral knjige in hodil na vaje. Če sem imel tri dni prosto, sem šel v Ljubljano. Zadnje leto živim v Ankaranu. Pogrešal sem naravo, drevesa, zelenje, da vsak dan vidim vsaj malo morja. V Trstu nisem vedel, da je blizu morje. Živel sem v mansardi, pet minut stran od gledališča. Ko sem enkrat prišel v peto nadstropje stavbe, v katerem ni bilo dvigala, sem si velikokrat rekel, danes bom kar doma. Vaje so dvakrat dnevno in ni časa za raziskovanje. Tako dolgo pa tudi nisem v Trstu, da bi šel v center mesta in srečal nekoga, ki bi ga povabil na kavo. Je pa Trst romantičen. Seveda sem se navlekel dolce vita. Morda ne ravno tržaškega, ne hodim na aperitiv pred večerjo. Navlekel sem se soli v zraku in definitivno so ljudje bolj umirjeni kot v Ljubljani."

Nadaljevanka in gledališče ... Nekako gre. 

Običajen dan igralca, kakršen je Primož Forte, je vse prej kot nenaporen. Med snemanjem prve sezone nadaljevanke je imel dve gledališki premieri. "To zgleda takole. Zjutraj ob 4.30 uri vstaneš v Ankaranu, spiješ kavo, se usedeš v avto, greš v Ljubljano, ob 6.30 uri si v maski, ob 7. uri začneš s snemanjem. Snemaš do 9. ure, se usedeš v avto in si ob 10. uri v Trstu. Greš na vaje v gledališče do 14. ure in spet hitro v avto. Na Petrolu si kupiš sendvič ali hot dog, ob 15.30 uri snemaš v Ljubljani ali v Brdih do 18. ure. Ob 19. uri spet na vajo do 22. ure, domov spat in ob 4.30 uri naprej."

Filmska industrija - tovarna ali mašinerija

Prizori Ene žlahtne štorije znotraj prostorov so posneti v studiu, v hali ljubljanskega BTC-ja. Zunanji prizori so večinoma posneti v Goriških Brdih. "To je, ne bom rekel tovarna, ker ima čuden prizvok, ampak velika mašinerija. Tam so ena soba za drugo in kamera ima prostor, da se premika gor in dol. Vse je prilagojeno temu, da se v čim krajšem času posname čim več, ves čas pa se trudimo, da bi se čim več igrali, ker to dela Štorijo zanimivo."