FOTO: Iskali smo trmaste in vztrajne

Šavrinke so bile žene in dekleta, ki so po Istri zbirale jajca, jih zamenjevale za milo, petrolej, sukanec, blago. Nabrana jajca so nato prodale v Trstu. Koliko krajša in lažja je bila pot, če so jo opravile zibaje se v sedlu zvestega, pametnega, a včasih malce trmastega življenjskega sopotnika, istrskega osla. Osli so v Istri že od nekdaj in so se tako kot ljudje skozi leta izredno prilagodili težkim življenjskim pogojem. Če so le kje izbrskali kakšno zaplato suhe trave ali trnasti grmič, niso bili lačni. Lahko so pojedli in osmukali vse, kar je bilo užitnega, tudi drevesno lubje.

Naloga, da danes poiščemo in preštejemo vse osle in mule, živeče v našem šolskem okolišu, se nam je zdela preprosta. Slediti bova morali le riganju oslov. Na zgornjem koncu, v Gradinu, Hrvojih, Pregari, je osle iskal sošolec Tomaž. Pogledal je celo v hlev k sosedom Stepančičem: Riku, Baldu, Livju in Lupu, za katere je vedel, da so včasih redili osle. Sivih dolgouhcev ni ob jaslih že od leta 1982, ko so v te vasi napeljali javni vodovod in jih niso več potrebovali za prenašanje vode. V Reparcu so namreč na oslih tovorili vodo vse tja iz Buj, 28 km daleč.

Naslednji trije, ki nama jih je uspelo najti, živijo na Brešcu v Gračišču. To so Miško, Vinoa ter Matija. Miška je lastnica dobila kot darilo za 50-rojstni dan, ko je bil star leto in pol. K njim je prišel iz Šmarij pri Štanjelu. Je dalmatinske pasme (siv, s križem na hrbtu) in srednje rasti. Vinoo je zdajšnja lastnica dobila od brata z Goriškega, pa jo je kmalu odpeljal nazaj domov. Oslica se je po enem letu spet vrnila v Gračišče in 23. 4. 2012 skotila Matijo, ki je, čeprav manjši, zelo podoben Mišku. Lastnica nam je še zaupala, da ima osle predvsem za "dušo", za pridobivanje gnoja, da pa so tudi odlični čuvaji.

V Popetrah ima osla domačin Simon Ražman. Včasih so jih imeli 15, vendar so jih zaradi prevelikih stroškov 13 prodali. Ostala sta jim še dva, a jim je eden lani zaradi starosti poginil. Danes je rediti osle izredno drago, saj je veterinarsko zdravljenje dražje kot sam osel. Že samo "čipiranje" osla znaša kar 70 evrov, kar je pravzaprav kazen za rejca.

Pred več kot pol stoletja na naših kmetijah še niso ropotali traktorji in "freze", njihovo delo so opravljali boškarini. To so močne in trpežne živali, ki so pomagale Istranom. Nepogrešljivi so bili pri delu na polju, v vinogradu, in v gozdu − "bošku", od koder izvira najpogostejše ime za delovne vole boškarine. Ta pasma, svetlosiva, je bila delovna, odporna, vzdržljiva pri delu, skromna v prehrani, živahnega temperamenta in zelo navezana na človeka. Preživljali so družine, živeli so vsaj 20 let in lahko so bili težki eno tono. Na vrhovih dolgih rogov v obliki lire so imeli privite medeninaste kroglice, da ne bi poškodovali ljudi in drugih živali.

Včasih si Istre brez osla in boškarina ni bilo moč predstavljati; vsaka hiša je imela vsaj enega. Naj sva še tako pogledovali, na našem koncu boškarinov ni več. Tako mogočne živali pa menda ja ne bi spregledali! Kako so boškarini izgledali, lahko preverim le na nonotovih fotografijah. Vsi radi pravimo, trmast si kot istrski osel ali nič te ne ustavi kot boškarina. Kako naj vemo, kaj smo s tem povedali? Smo koga hvalili ali grajali?

Istra brez njenih avtohtonih živali ni več to, kar jo je definiralo. Gozd se je v času, ko se je opustila reja živali, razrasel s 15 % na 65 % površja. Prav osli so pomočniki pri čiščenju trnatih rastlin s pašnikov, prav tako pa so uporabni kot varuhi črede pred zvermi. Sicer pa je paša katere koli vrste na suhih pašnikih učinkovita preventiva pred zaraščanjem in požari. Zadnji požar pri Črnotičah, ki se ga ni dalo pogasiti z vso sodobno tehnologijo, ki nam je danes na voljo, se je ustavil sam na popasenih površinah.

Za ohranitev boškarinov so veliko naredili na sosednjem Hrvaškem, ko so ugotovili, da je v petdeset letih, do leta 1990, število teh živali upadlo s 50.000 na 120 glav. V slovenski Istri v letih od 1980 do 1990 ni bilo v nobenega boškarina več. Od leta 2005 pa se je to, najprej na Hrvaškem, spremenilo, saj so število teh živali dvignili na 1600, v Sloveniji se pa lahko od leta 2007, zaradi truda Društva Boškarin, pohvalimo s Primom, Boškarinom, telico Bruno, Gerdelinom in najmlajšo Violo. Razen Boškarina se vsi pasejo v krajinskem parku Škocjanski zatok.

Oslom se slabše piše. Razen pri redkih zavzetežih, kot so na kmetiji Trček, ki gosti tudi Boškarina, jih težko najdemo.

V avgustu 2012 je stekel čezmejni projekt o vračanju avtohtonih domačih živali na kraške pašnike na južnem Primorskem in Istrski županiji (APRO), ki je na zaraščajoče se pašnike pod Slavnikom vrnil istrsko govedo; deset brejih krav, poznanih tudi pod imenom boškarinke. Prav tako naj bi zrasla dva centra (v Rakitovcu in na kmetiji Trček) za vzrejo ne le boškarinov, ampak tudi istrske ovce pramenke, oslov in koz.

Upajmo, da v kratkem ne bomo v Istri trmasti samo Istrani.

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek