Filmofil: V četrto ne gre rado

Prešlo je že pet let od bitke v Chicagu, ki naj bi prekinila robotsko vojno med Avtoboti in Deceptikoni, posledično pa pripeljala Zemljo nazaj v mirno stanje. Sedaj se vse ostanke Transfomerjev išče in poskuša umakniti, ker se s pomočjo njihove tehnologije ustvarja nova oblika obrambe, ki bi v bodoče ščitila Zemljo. V zgodbo se nehote vključi izumitelj Cade Yeager (Mark Wahlberg) s svojo družino, ko kupi zapuščeni tovornjak, da bi ga popravljenega prodal. A tovornjak se izkaže za enega pomembnejših in izginulih Transformerjev.

Prekomerna uporaba lahko škodi

Na Transformerje lahko gledamo z dveh vidikov: kot franšizo, ki jo režiser Michael Bay izčrpava in se je povrhu vsega lotil nove trilogije, ali pa (drugi vidik) kot nekakšno metapodobo zrcala postavljenega pred močnejšimi predstavniki današnjega časa s svojimi uničevalnimi postopki, vezanimi na kapitalizem, ekspanzijo in vladanje.

Prvi vidik je precej žalosten, predvsem za oboževalca Transformerjev (tukaj se nanašam na risano serijo iz osemdesetih let, ki prekaša kakršnokoli anime robotsko verzijo). Bay je s prvim delom Transformerjev v res pohvale vredni obliki filmsko priredil robotske junake. Vse se je pričelo sesuvati s sledečimi nadaljevanji (Maščevanje padlih in Temna stran meseca), ki sta botrovali nenadnemu vpadu kvalitete na več nivojih, predvsem igranju in zgodbi. Skrb o kvaliteti in nadaljnjih namenih uporabe franšize je popolnoma upravičena, saj je že na področju scenarija vpad številka piscev katastrofalen (od petih scenaristov v prvem delu se številka do tretjega filma zniža na zgolj enega – Ehrena Krugerja, ki je tudi edini pri aktualnem filmu). Kruger dokazuje nebriljantnost, konformističnost in brezidejnost, ki spojena z Bayevo vehementno pretencioznostjo ruši morebiten grandiozen projekt v znanstveno-fantastičnem žanru. Preprosto ne prepriča in vse skupaj deluje dolgočasno. In še zmeraj ni jasen namen.

Drugi vidik pa je vezan na nadaljevanje ideje strahu nemočnih in nadvlade 'ta močnejših'. Zrcalo, ki ga režiser skuša (morda tudi nehote) postaviti pred vodilne sile današnjega časa, ko se preprosto ne smejo več igrati z Zemljo in ljudmi kot vsakodnevnimi nadomestki, je precej zakrito in deluje medlo, skorajda neopazno. Nejasno. Namen je prisoten, vendar zaušnice ne bo čutil nihče, če je, seveda, nerazumljivo, kam sodijo ljudje in kam roboti v filmu. Bay pušča film in zgodbo preveč odprto interpretacijam, da preprosto ne izzove nobene.

Da pa ne bi samo nergali zoper zadnji transformerski film, bi moral pohvaliti izbor glasbe in še vedno izjemne specialne efekte. Slednji so ena izmed prednosti franšize in kot po navadi Bayev podpis v filmu. Pristno doživetje tovrstnih efektov si lahko privoščite zgolj v kinodvorani, kar je ena izmed redkih pozitivnih posledic transformerske sage. Navkljub vedno bolj nejasni usmeritvi, je morda edina jasna usmeritev Baya in robotov, da nas še vedno privedejo v kino.

PS: Toda pojdite prej na stranišče, ker film je grozno dolg.