FILMOFIL: Kdo je tu idiot?

ZGODBA

Paolo je prikazan kot zavožen pijanec iz italijanske Furlanije, ki se večino časa "zabava" v prijateljevi psevdo gostilni na robu Doberdoba. Naenkrat ga italijanske oblasti obvestijo, da je njegova slovenskega teta preminula in da je za seboj nekaj pustila. Paolo v pričakovanju velike nagrade pozabljene tete se srečen zateče v Slovenijo "dvigniti zasluženo nagrado", kar pa se izkaže kot zmotna predstava, saj je teta Paolu prepustila nečaka Zorana. Paolo je kljub svoji trmasti volji primoran Zorana vzeti k sebi, nezavedajoč se skritega aduta tihega in čudaškega nečaka – obvlada pikado. Presenečen nad nečakovo sposobnostjo nemudoma spravi skupaj načrt, da bi mastno zaslužil in zbežal stran. Zorana prijavi na svetovno prvenstvo v pikadu na Škotskem, vendar Paolo ni računal na Zoranove želje in nova spoznanja, kar celoten plan obrnejo v drugo smer.

ODA KOPRODUKCIJAM

Matteo Oleotto se je odločil svoj prvi celovečerec postaviti v rodni pokrajini Furlaniji - Julijski krajini, da bi ujel dušo prostora in časa. Ker pa Furlanija sega onstran meja, je, hvale vredno, vključil tudi slovenski del in naposled je nastal koprodukcijski film med Italijo in Slovenijo. Film je prejel veliko nagrad, tako na Slovenskem filmskem festivalu (kar 2 vesni leta 2013) in kar 4 na Beneškem filmskem festivalu. Posrečena poteza je tudi vzpostavitev mednarodno mešanega glavnega filmskega para: Zorana igra mladi Rok Prašnikar, njegovega strica pa uveljavljeni italijanski igralec Giuseppe Battiston. Skupno sodelovanje držav in igralcev je privedlo do edinstvenega produkta in predstavitve sveta, ki zrcali kulturo in prostor, ki delujeta oddaljeno in nezanimivo: vse se vrti okoli vina in manjših dogodkov. Furlanski dogodek v mestu Gogi. Vse dokler Paolo, neperspektivna vaška zguba, pripelje Zorana, da ponudi spremembo. Tako zanj kot za vse ostale.

KDO JE TU IDIOT?

Kadri furlanske vinorodne dežele prenesejo v um gledalca občutke pravljičnosti, ki paše k zgodbi, ki je po eni strani enkratna, po drugi pa zelo malo verjetna. Tudi igralska zasedba z Battistonom na čelu oblikuje dušo filma in like predstavi v zelo empatični obliki za gledalce. Toda vse se sesuje pri razdelitvi identite … idiota. Težko je oporekati dejstvu, da se zgodba razvije in razplete ter smo priča izbrisu disfunkcionalnega odnosa, ki se nemudoma vzpostavi ob prvem srečanju Paola in Zorana. Sama disfunkcionalnost obeh glavnih likov se v zaključku izniči, ker oba najdeta "svoj mir". Toda, ostaja vprašanje, kdo je idiot?

Sprva se je zdela problematična nalepka "idiot" ravno slovenskemu ter pripis iznajdljivega značaja italijanskemu glavnemu liku. Pri koprodukciji je priporočljivo in pričakovano upoštevati ravnotežje predznakov in stereotipov. Nekoliko moteče je gledati, da smo a priori Slovenci opredeljeni kot idioti, kar bi v filmu lahko prevedli bolj kot zavrti, tihi, hladni in nefleksibilni ljudje. Vendar ob nadaljnjem gledanju filma ugotovimo, da se oznaka "idiot" lahko razume na več načinov: italijanski liki so bili vsi starejši, stereotipni, okorni in fiksirani na lastne razvade in pasivnost – po svoje tudi vrsta idiotizma, saj nakazuje na nobeno bližnjo spremembo. Ravno iz omenjenega izhaja frustracija Paola, ki preko vina beži iz te nepopravljive realnosti, za katero je, seveda, tudi sam kriv. Zoran, v njihovih očeh idiot, pa se izkaže za edino rešitev, ne samo Paola, temveč skupnosti, da uvidi svet okoli sebe in sproži val sprememb.

Zoran, četudi čudaški, je edina rešitev za Paola, da spremeni življenje na bolje. To velja za vse nas. Kakršenkoli zunanji dejavnik, ki sprva deluje precej nelagodno in nenavadno, je lahko ključ do sreče. In svojega Zorana smo vsi že srečali.