Država kot češnjev cvet

Pravijo, da je dvajset let čas, v katerem dozori ena generacija. Za posameznika je to obdobje lahko usodno pomembno. Za zgodovino niti ne. Večina odnosov, predvsem konfliktov (ki so nekakšen historični perpetuum mobile, saj jim ni videti konca), se razreši prej, nekatere vojne pa so potekale bistveno dlje. Prva v zgodovini evropske civilizacije je sicer trajala le desetletje in če gre verjeti grški mitologiji, jo je zakuhala ženska nečimrnost. Moški so bili v Trojanski vojni zgolj kolateralna škoda, bogovi pa sadistični opazovalci in omnipotentni arbitri.

Devištvo kot ključ do zmage

Ko se v zgodovinski ciklus vmeša religija, vedno teče kri. Zlasti v Evropi, kjer se je vojna med katoliki in protestanti na začetku 17. stoletja odvijala kar trideset let. Še dlje, celih 116 let je trajal spopad med Anglijo in Francijo. To je bila najdaljša vojna v človeški zgodovini. Dva detajla sta zanimiva; to vojno je po ljudskem izročilu končala šele ženska, nepismeno kmečko dekle, pastirica Ivana iz Lorene, ki je prepričala šibkega in omahljivega Karla VII., naj ji zaupa svojo armado, češ da jo vodi Božja previdnost. Ivana, ki jo je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnico, je še danes simbol francoskega upora proti zavojevalcem, čeprav je njen pravi lik morda precej bolj posveten. Preiskovalni novinar Marcel Gay in nekdanji tajni agent Roger Senzig sta pred leti napisala knjigo, v kateri dokazujeta, da mit o Ivani Orleanski ni resničen in da je bila „devica“ le psihološki trik, s katerim je francoski dvor v sodelovanju s cerkvijo mobiliziral javno mnenje za boj proti angleškim okupatorjem (glej L’affaire Jeanne d’Arc, Editions Florent Massot, Paris 2007).

Tudi če to drži – in je bila Jeanne res orodje v rokah takratnih spin-doktorjev – je bil trik uspešen, kajti pastirica je v ekstazi verske gorečnosti dejansko dosegla dolgo pričakovani preobrat v stoletni vojni z Angleži v bitki za Orleans (zato Devica Orleanska). Ivano so kasneje ujeli Burgundci in jo izročili Angležem, ki so jo zaradi čarovništva obsodili in sežgali na grmadi (Gay in Senzig temu oporekata, po njunem je preživela, se poročila in imela otroke, potem ko so jo „umaknili iz igre“, saj je odigrala svojo vlogo), vendar pa je bila vojna zanje že izgubljena. Leta 1453 so jih Francozi dokončno pregnali nazaj na otok.

Istega leta – zgodovina je res presenetljiva – je v turške roke padel Bizanc. To je bil konec Vzhodnega rimskega cesarstva in v Evropo je pridivjal islam, ki se je leta 1683 ustavil šele na obzidju Dunaja. Takrat je krščanska (srednja) Evropa komaj preživela. Konservativni intelektualci še danes menijo, da islamske nevarnosti ni konec in da je zaradi doktrine „multikulti“, ki jo je kot model integracije Turkov skoraj trideset let propagirala Nemčija, stara devica Evropa bolj ogrožena kot kdajkoli prej. Po tej logiki naj bi muslimani zdaj zgolj na drug način dosegli isti zgodovinski cilj –prevlado v Evropi.

„Leadership“ in upor narave

Propad nekega imperija, civilizacije ali države običajno nima dosti skupnega z integracijo tujcev, prej nasprotno. Močne kulture in narodi so se izčrpali s pretiranim izolacionizmom, ki je bil rezultat njihovega (kulturnega) šovinizma in občutka ogroženosti (ena redkih izjem so Kitajci, ki so Veliki zid zgradili zato, da bi imeli mir pred divjaškimi nomadi s severa).

Izolacionizem, avtarkija in verski fundamentalizem so namreč idealne sestavine v zgodovinskem receptu za propad; vladajoče elite se utapljajo v dekadenci, brezdelju, kar je nekoč duhovščina izkoriščala za masovna žrtvovanja in pomore, s katerimi naj bi odvrnili Božji srd. Kako barbarsko je bilo to stanje amoralnosti videti pri tehnološko sicer precej sofisticiranih Majih, je dramatično prikazal Gibsonov film Apocalypto.

V zgodovinski spirali so družbe in države zapadle v stanje anomije, ko izzivov ni bilo več. Ko je vladajoča kasta – tj. plemstvo in visoka duhovščina – izgubila primat nad odločitvami. Ko ni bilo več tistega momenta, ki ga germanski jeziki zaznamujejo z besedami kot sta anglosaksonski Leadership in Führung pri Nemcih (stara nemščina je sicer poznala samostalnik Leiten, ki pa se je etimološko izgubil nekje v 19. stoletju, ko so nemške države počasi začutile, da prihaja njihov zgodovinski čas unifikacije in za njo še tisti usodni „führung“, ki je zaznamoval 20. stoletje), je prišlo do fenomena, ki ga še kako občutimo tudi tukaj in zdaj – zgodila se nam je recesija.

Zgodovinski moment je vsekakor pravi.

Recesija v ekonomskem, socialnem, pravnem in moralnem smislu. Družbena kriza, če hočete. Začetek padajoče krivulje. Če s tem sovpadajo tudi okoljske, klimatske spremembe, se verjetnost, da pride do propada, sorazmerno povečuje.

Kmerska kultura v jugovzhodni Aziji ponuja tipski primer zatona, ki ga sprožijo spremembe v okolju. Veličastni Angkor Wat, ki je bil še v 16. stoletju z milijon prebivalci največje mesto na svetu, ni propadel zaradi vojn ali opustošenja sovražnikov. Najnovejše znanstvene raziskave dokazujejo, da so visoko kmersko kulturo pokopale spremembe v stoletnem ciklu monsunov. Deževje je zamujalo, ogromni namakalni bazeni so se izsušili, letina riža, ki je bil glavni vir preživetja, je bila mizerna, nastopila je lakota. V samo nekaj letih se je Angkor Wat je iz cvetočega tempeljskega mesta spremenil v kraj duhov, ki ga je počasi prerasla džungla. Kogar zanima to veličastno poglavje kamboške zgodovine, ki se prepleta z modernimi časi (tudi srhljivim obdobjem Pol Potovega genocidnega komunizma), toplo priporočam roman Geoffa Rymana The King’s Last Song (HarperCollins Publishers, London 2006).

Družba v prostem teku

Tale krajša digresija naj služi kot utemeljitev aktualne odsotnosti smisla, kar po mojem trenutno najbolj pesti slovensko državo in družbo. Slovenija se sooča z eshatološkim problemom, povezanim s tesnobnim dojemanjem prihodnosti. Dvajseta obletnica sprejema v Organizacijo združenih narodov, ki simbolno ponazarja ves svet – in z vstopom v ta klub smo Slovenci tudi de iure postali del sveta – nas spomni na prekletstvo zmečkane zastave.

Malo pobrskajte po spominu in pred očmi se vam bo naslikala naša trobojnica, ki so jo maja 1992, ko je Slovenija postala 176. članica OZN, sicer ceremonialno, a vseeno kot kak posmrkan robec dvignili na drog. Na videz nepomembna malenkost, ki smo si jo tistihmal benevoletno razlagali kot nesrečen splet okoliščin oziroma zanikrnost uradnika, zadolženega za to, da so vse zastave, ki krasijo ploščad pred stolpnico na Vhodni reki, lepo zlikane.

A v resnici je bila simbolika že takrat očitna, le da je nismo opazili ali pa celo nismo hoteli videti (kar je še huje). Državo smo dobili skoraj zastonj in takšen imamo tudi odnos do nje. Zato se je nam je v teh dveh desetletjih prekletstvo zmečkane zastave še nekajkrat pojavljalo. Morda bi to stanje lahko označili tudi kot odsotnost zgodovinskega duha.

Seveda smo dosegali tudi uspehe (Evropska unija, Nato, evro itd.), med katerimi je prevladal občutek, da nam gre kot državi in družbi dobro. Da obvladujemo svojo prihodnost. Toda ti trenutki so bili bolj kot ne izjeme v prevladujočem resentimentu, ki je značilen za narode brez zgodovinske državnosti. Kolektivni spomin na karantanske prednike, ki bi ga kak tuj izobraževalni sistem skozi proces obveznega šolstva nedvomno spretno zmanipuliral v pozitivni motivacijski moment, je že davno izpuhtel.

Ostali smo sami. Sami s sabo. Nacija brez izziva. Vodijo jo ljudje, ki so nesamozavestni in izgubljeni v tem svetu. Odsotnost občutka za vodenje, ki je bodisi prirojen – verjemite, ravno v tem je smisel aristokracije! – bodisi priučen (za kaj takšnega pa nam manjka dovolj kakovosten izobraževalni sistem), nas postavlja v nekakšen zgodovinski vakuum, prazen prostor. Zato smo v prostem teku.

Spoznanje kot češnjev cvet

Čas, ki je minil od našega Vélikega poka, je relativen. Obdobje, v katerem dozori ena generacija, je premalo, da bi prišli do dokončnih spoznanj o sebi. Sokratično samoizpraševanje se začne po štiridesetem letu, torej v času dveh generacij. Čas v življenju neke države ni nič manj relativen kot v bivanju enega človeka. Minljivost je tista, ki je absolutna. Pri Japoncih, v zen budizmu jo ponazarja cvet češnje, sakura. Sakura pomeni, da si je treba vzeti čas za razmislek o tem, kaj smo v življenju dosegli, kaj imamo pred seboj na svoji poti, preden se srečamo s smrtjo.

Tudi za nas je prišel čas sakure. Čas razmisleka, pravzaprav ponovnega razmisleka (tj. rethinking) o sebi, družbi in državi. O tem, kdo smo in kaj bi radi dosegli v življenju. Kaj bi radi postali. Kdo bi radi bili. To so vprašanja, ki si jih lahko zastavljamo kot posamezniki, družba ali država. Z njimi se soočajo tudi tisti, ki so odgovorni za prihodnost naše države, vsaj upajmo in domnevamo lahko.

Pri intimnem razmisleku o tem, kaj pričakujemo od življenja, je spoznanje njegove minljivosti ključen korak na poti našega samozavedanja. In obratno, zavedanje minljivosti je ključ do našega samospoznavanja (kar je enako kot pitagorejski gnothi seauton). Zato je prispodoba s češnjevim cvetom tako simbolna. Kajti češnjev cvet je v resnici metafora življenja. Njegova popolnost, njegov vrhunec sta dosežena, tik preden se cvetovi usujejo.

Prav takrat, ko je češnjev cvet v svojem polnem razcvetu, preden nežnih lističev ne razpiha veter, simbolizira popolnost. Popoln češnjev cvet je redkost, pravi Katsumoto v filmu The Last Samurai: „Če bi preživel celo življenje v iskanju popolnega cveta, potem to življenje ne bi bilo zapravljeno.“