DARIJ NOVINEC: "Piran je bil nekoč poln življenja. Njegovo dušo lahko ponovno obudimo!"

Darij Novinec

Zdaj 60-letni Darij Novinec, ki zase pravi, da je "Pirančan z dušo in srcem", se v pogovoru spominja zlatih časov Pirana, v katerem je živel kot otrok in najstnik. Z družino je prebival v stanovanju v Engelsovi ulici, nasproti mandrača v Piranu, ki ga je kasneje v življenju tudi kupil staršema. "Očeta žal nimam več, mama pa je še živa. Stanovanja ne bom nikoli prodal, dokler bom živ, saj me čustveno veže. In vedno sem si želel priti nazaj v Piran, zato imam tudi v mandraču majhno barčico." Ob tem nam je zaupal željo, da se po upokojitvi ponovno vrne v Piran. "Rad bi pa, da se ta Piran zgodi takšen, kot je včasih bil – vsaj takšen, kot je včasih bil," še priznava. "Naredil bom vse, kar bom pač lahko, da bi to spremenil,"  je odločen.

Spomin iz Darijevih šolskih dni

"Piran je bil nekoč poln življenja"

Darij Novinec je obiskoval Osnovno šolo Piran, ki je bila takrat še v središču mesta, in šolanje nato nadaljeval na pomorski šoli v Portorožu. "V Piranu, v mojih časih, je bilo lepo. To je bilo mesto ljubezni. Imeli smo veliko šol: medicinsko, pomorsko šolo, gimnazijo, italijansko šolo ... Piran je bil poln mladine, smeha, življenja, zabave. Tega se ne da opisati."

Med sprehodom po Piranu

"Piran je bil poln življenja, čeprav nismo imeli ničesar. Pri šestnajstih letih sva s sestro prihranila dovolj denarja, da sva si kupila prvo poni kolo. Igrali smo se ob morju, se lovili po ulicah ... Ko je nek sosed kupil televizijo, smo jo vsi gledali pri njem. Imeli smo eno televizijo za štiri ulice. To je bilo povezovanje, druženje," se starih časov navdušeno spominja Novinec.

Črno-bela fotografija iz časov, o katerih pripoveduje sogovornik.

"To mesto je nekaj posebnega, a je žal zaspalo in ga je treba prebuditi!"

Čeprav so se časi in z njim ljudje spremenili, je Piran še vedno nekaj posebnega."Tiste ulice, tiste strehe, pogled s cerkve na trg, nevihte v Piranu, valovi ... Vse, kamorkoli se obrneš, tam je lepo." Kljub nesporni lepoti Pirana pa Darij priznava, da je mesto izgubilo svojo nekdanjo dušo. "Srce se mi trga, ko pridem v Piran, ko vidim te prazne ulice. Ko gredo turisti domov, je prizor res žalosten. V Piranu ni več ničesar. Pozimi te je strah hoditi po ulicah."

Novinec: "Prepričan sem, da lahko zbudimo Trnjulčico, ki je zaspala v Piranu."

Kot meni, pa ima Piran v sebi še vedno nekdanji pozitiven naboj: "Čutim ta naboj in vem, da obstaja v Piranu. Na žalost je vse skupaj zaspalo. Treba je zbuditi ta speči biser v Piranu, spremeniti stvari. Piran je najlepše mesto na svetu in škoda je ljudi, ki živijo tam, ter mesta kot takega. Enostavno je nujno nekaj narediti." Kot dodaja, se zaveda, da se je "marsikdo trudil in se trudijo še danes, ampak očitno še niso našli prave formule." Sam verjame, da ta formula obstaja. "Prepričan sem, da se da zbuditi Trnjulčico, ki je tam zaspala. Kdor živi v Piranu ali je tam živel, tako kot jaz, sigurno razume te moje besede," je prepričan.

Darijevi spomini na otroštvo v Piranu.