ČLOVEK NA AVTOBUSU: Božična zgodba o temu, kako smo v Sloveniji izgubili kompas

Nocoj na avtobusu, ki pelje v Bosno sedi zgaran človek in solze mu tečejo po licih. Razmišlja, kako bo zrl v razočarane otroške oči, ko ne bo prinesel nič, niti kinder jajčka ne. Od septembra je delal na gradbiščih po Sloveniji, delodajalec ga je posojal kot sužnja za celodnevno delo. Govoril si je, da mora zdržati ta čas, dokler je njegova viza vezana na enega delodajalca, potem si bo našel bolj človeškega.

V tem času je dobil le toliko plačila, da ni bil lačen. Ko je želel za praznike domov in je prosil delodajalca, naj mu plača težko prigaran denar, mu je ta posmehljivo odvrnil, da mu niti dokumentov ne da. Človek je odšel na policijo po pomoč, a je ni dobil.

Nasprotno, policist je zatrjeval, da delodajalec lahko obdrži njegove dokumente. Potem je človek v obupu poklical novinarko Vanjo Kovač in šele po njenem posredovanju, se je policija zganila in od delodajalca terjala dokumente, da je človek lahko odšel domov k družini. A prazniki bodo žalostni. Svojega denarja ne bo nikoli videl. Na sodišču bi namreč moral dokazati, da mu delodajalec naklepno ni izplačeval plač in prispevkov, to pa je nemogoče. A še bolj kot to boli ponižanje, poteptano dostojanstvo, razočaranje. Delodajalec bo podjetje zaprl in odprl novo ter ogoljufal še desetine drugih poštenih in delovnih ljudi.

Kaznovan ne bo nikoli. Za marsikoga je zgarani človek samo nek Bosanec, a prav ta Bosanec je ogledalo Slovenije. Ogledalo pa nikoli ne laže, ne glede na to, kako je okrancljano.