Rudi Bučar: "Kantina je simbol za marsikaj"

Z Istrabendom v folk vode

Ob koncu slovenskega predsedovanja EU se je zbrala skupina etno glasbenikov njegove generacije in skupaj so pripravili repertoar za Bruselj. Rodila so se nova sodelovanja in sinergije.

"Tako sva začela sodelovati z Janezom Dovčem iz skupine Terrafolk, ki je neke vrste "folk multipraktik". Glede na to, da sem imel že sam nek nov projekt v glavi in sem se odločil, da se podam v še bolj folk vode, sem iskal nek nov zvok, ki bi se lahko približal mlajši publiki. K sodelovanju smo nato povabili še "zlato uho", saj ima stoodstotni posluh, Gorana Krmaca na tubi. Na trobenti je "strašen trobentač" Mitja Bobič, na bobnih pa moj dolgoletni prijatelj David Morgan".

Novo ploščo sestavljajo tako avtorske skladbe kot priredbe. Večino avtorskih del je napisal Bučar sam, določena besedila pa je prispeval tudi pokojni psihiater Andrej Marušič. "Vse smo že posneli, sedaj smo v fazi "miksanja plošče" in če bomo "zmiksali" kot smo posneli, bo po moje to to," je v smehu povedal Bučar. Za razliko od prvih dveh plošč, Kapota in Kambiamenta, vsebuje ta po njegovih besedah nekoliko več avtorskih skladb, ampak v povsem novi folk preobleki.

Glede preteklih projektov je dejal, da še nobene zgodbe v glasbi ni zaprl. "Mislim, da je glasba preprosto sinonim nekega pretoka energije. Določene stvari se sicer iz različnih razlogov "zaključijo", vsake toliko pa ponovno privrejo na plan. Sam sem začel kot zaprisežen rocker, kar sem po duši še vedno in vsake toliko se v različnih obdobjih to v meni tudi na novo zbudi".

Ljudska glasba živi, če jo prenavljamo

"Nedvomno drži, da nisem preveč konzervativen, temveč želim to istrsko tradicijo, ki jo nosim v sebi, preobleči v nek sodoben aranžma. Marsikdo morda tega ni razumel, ampak stvari želim posodobiti tako, da lahko to našo kulturno dediščino popeljemo naprej. Mislim, da je edini način, da ljudska glasba resnično živi ta, da jo prenavljamo. To pomeni, da obdržimo besedilo in melodijo kot je bilo prvotno ustvarjeno, vse skupaj pa oblečemo v nek aranžma, ki bo bolj dostopen tudi mlajši generaciji".

Prepričan je, da je o Istri potrebno odkriti še veliko. "Všeč mi je, da se v nekem evolucijskem smislu mladi obračajo k svojim koreninam. Res je, da se Istro trudimo obujati in jo podoživljati po vzoru naših nonotov, kar je nedvomno težko, ker živimo v nekem drugem času, je pa prav, da se glede tega osveščamo, saj imamo izredno raznoliko in pestro zgodovino in v to moramo vkomponirati ta lep biser, ki Istra v svoji celoti je, ter ga predstaviti naši generaciji in mlajšim".

Glede povezovanja z ostalimi glasbeniki Istre ima Bučar dobre izkušnje in je optimističen. "Vsak ima svoje kroge, nekdo uprizarja neko zgodbo od nekdaj, drugi jo želimo nekako prenesti v današnji čas, ampak izkušnje so zelo pozitivne".

Kot pravi, zaznava željo ljudi po obujanju tradicije, ne le doma , ampak vse več tudi širom po Sloveniji in onkraj meja, kar , kot je dejal, prinaša tudi neke vrste odgovornost.

Finančna kriza je po njegovih besedah sicer zajela tudi glasbeni segment, "ampak če te to ustavi, pomeni, da je bil tvoj osnovni cilj zaslužek. Pri meni ne gre za to, seveda je pomemben del, saj od tega živim in preživljam družino, ni pa osnovni razlog," je še pojasnil.

Bučar je skupaj z Vesno Mikolič tudi avtor Oljkarske zborovske himne, ob zaključku pogovora, z njim smo se pogovarjali v Tonini hiši na Sv. Petru,  je verz iz himne zaupal tudi nam.