No, morda pa le ni vselej za rezultati volitev zarota. Morda je zgolj narcisističen pristop političnih akterjev tisti, ki volivce odbija. Ali pa nesposobnost artikulacije ideje, ki preskakuje v nevronskih mrežah. Morda pa zgolj zunanja podoba, ki okolici sporoča vsebino kandidata. Kaj pa če je vzrok nezaupanja visoka stopnja nevrotičnosti kandidata politika?

Morda kaj globljega, kot npr. shizofrenija, odvisnost od maliganov ali trdih drog? Ljudje, ki so utrpeli hude poškodbe ali preživeli fatalno bolezen včasih delujejo pod vplivom božjega sindroma. Kaj pa če je problem v tem, da se ljudje pač nimamo več radi? Da se je zgodil odtegnitveni sindrom na nivoju celotnega populusa? Ali je kdo morda pomislil na to, da smo pač ujeti v razmerju, ki nam plačuje najemnino in stroške, udobnost pa je v tem, da vemo, kako slabo nam gre in situacije ne bi želeli še poslabšati? Verjetno bi lahko spisali še par strani potencialnih vzrokov političnega neuspeha, in vesel bom, če se kdo opogumi in tekst pokomentira, vendar je težava politične impotentnosti zelo preprosta. Odtujenost politike je tako zelo visoka, da diskurza enostavno ni. Imamo oglasno sporočilo na dveh nogah, kar velja za etablirane politike, medtem ko se “rookie-ji” ali po domače gušterji sesedejo, ko dojamejo obsežnost političnih problemov in iščejo odgovornost zunaj sebe. Stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled, in niti toliko zakomplicirane, kot bi kakšen politik rad predstavil. Ampak, kaj za vraga se gremo s to institucijo predsednika neke nacije?

Zame je politika nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega, nekaj nujno potrebnega za harmonijo neke skupnosti. Ljudje si nismo enaki, smo pa lahko preko ideje enakopravnosti povezani v skupnosti. In to nam daje nekakšno evolucijsko prednost v diverziteti življenja. Ključno vprašanje je torej, komu na čast dvigujemo stopnjo avtodestruktivnosti do te mere, da smo pripravljeni prenehati dihati samo zato, da ne bi delili svojega življenja s sosedovim. Na eni strani imamo intelektualno sredino, ki jo predstavljajo novinarji skozi medijsko komuniciranje. Zelo slabo opravljeno delo. To je tisti del populusa, ki ima največjo dostopnost tako do podatkov kot do informacij, rezultat izkoristka pa konzumiramo vsi. In vse o čemer so pripravljeni komunicirati, so konflikti, zarote ter kriminal. Iščejo luknje, kakor da bi ‘risk assessment’ ali po slovensko ocena tveganja bila edina postavka, ki kaj šteje. Ali res verjamemo lastnim lažem, da zgolj negativni senzacionalizem dviguje branost ali gledanost?

Medijski komunikatorji so tako zaslepljeni s srdom in sovraštvom ali frustracijami, da ne razumejo niti svoje vloge, kaj šele problematike, ki jo raziskujejo. Da o odgovornosti niti ne pričnemo. Ključna zadeva o možganih in nevronih, ki jo novinarska srenja sploh ne dojema, kaj šele razume, je delovanje možganov. Ne razumejo vloge čustev, zrcalnih nevronov, kaj šele posledic ustvarjanja konflikta. Zakaj toliko novinarjev boleha za rakastimi obolenji? Zakaj jih toliko posega po pijači? Kje se skrivajo vzroki za visoko stopnjo depresivnih motenj med novinarji? Takole vas bom vprašal: če bi prebrali študijo, ki raziskuje vpliv toksina na nevronske povezave, kjer ugotovitve jasno nakazujejo, da x ml vnesenega toksina deluje fatalno na biološki sistem, mar bi ta toksin še naprej vnašali v svoje telo preko določene mere? Odgovor je na dlani. Bi. Ker je fatalnost predvsem nekaj nepredstavljivega, medtem ko je občutek neugodja dejanski, momentalni in zgolj vaš. In to je v sistemu odločanja pač več vredno kot pa odmaknjena posledica, ki se lahko zgodi, ali pač ne, in ni nujno povezana s prej opisanimi vzroki. Če to zagonetko prevedemo v sistem odločanja, lahko ugotovimo, da se ljudje odločajo na osnovi varnosti, prepoznavnosti ter ostalih dejavnikov, ki nudijo občutek ugodja ali pa neugodja. Bistvena je intenzivnost občutka.

V ZDA so se že zdavnaj lotili analize možganov in njihovega delovanja ter ugotovili neke osnovne diferenciacije med konzervativnim in liberalnim povprečnim volivcem. V našem okolju, ki predstavlja malo večji laboratorij, si nihče ne upa vložiti energijo in sredstva v podobno preizkušnjo. To bi morala biti dolžnost tako medijskega okolja, še bolj pomembna pa je takšna analiza za politične akterje, ki bi jim omogočila kreacijo drugačnih vsebin in njene komunikacije. Še bolj pomembno je, da bi se prenehalo odločati ‘čez palec’ na podlagi vzorčenja t.i. javnomnenjskih raziskav, ki to niso, predvsem pa da bi politični akterji prenehali najemati artistične marketinške agencije, ki razen pranja denarja znanja enostavno nimajo. Šablonski marketing je passé, kdor pa ne uporablja novih orodij, dela škodo. Nepopravljivo.

Vložek je velik. Analiza je ‘zakup medijskega prostora’. Vpliv je zgolj še ‘power play’ tistih, ki so dovolj spretni v varanju svoje okolice. Te nagrajujemo. V angleščini stroka uporablja izraz ‘instant gratification’ (takojšnje zadovoljstvo), in nekateri so to kar dobro dodelali. Obljuba je zgolj obljuba. Odgovornost je le še beseda. Izid volitev pa večna zarota imaginarnega, saj se možgani nabijejo s kemijo čustev in omogočajo halucinacijo, ki traja. In traja. In bo vztrajala, vse dokler ne bomo spremenili analize. Analizo pa se dela na osnovi podatkov, ne pa občutkov posameznika, ki analizo prireja narcisistični in nevrotični osebnostni komponenti naročnika, ki to ni.

In sedaj ostaja odprto zgolj še ključno vprašanje, zakaj je moderen politični prostor takšen, kot je? Zakaj je Evropa in večina sveta podlegla nacionalsocialističnim parolam populistov, zaradi katerih je svet enkrat že bil v plamenih in ruševinah? Mar se iz prejšnjega cikla resnično nismo ničesar naučili? Do sedaj sem še od čisto vsake vladajoče opcije slišal, da tako težkih okoliščin še ni bilo, predvsem pa kako so zaslužni za vsak premik navzgor v ‘političnih bilancah’, medtem ko njihova odgovornost za padec na isti lestvici pač ne obstaja. In nato pri sosedih krmilo prevzame en navaden Kurz, in cela Slovenija aplavdira vsemu, kar v resnici prezira. Slovenija, sedi, 1.

18 prispevkovSLOVENIJA

SLOVENIJA PRAZNUJE DAN SUVERENOSTI: Osrednja slovesnost v Pivki

IZ PRODAJE SO UMAKNILI TO IGRAČO: Predstavlja resno tveganje za zdravje otrok

10 NAJBOLJŠIH POTOVALNIH DESTINACIJ: Lonely Planet na tretje mesto uvrstil Slovenijo!

PREVZEM PRO PLUSA: Nepopravljiva škoda za medijski prostor?

KOBILARNA LIPICA KOT HOLDING: Neustrezna politika vzreje in neusposobljenost konj

NI ŠE ČAS ZA MRAZ: Temperature spet čez 20 stopinj Celzija

TOŽIL BO SLOVENIJO ZA 100 MILIJONOV DOLARJEV: "Kako lahko plačam Janši, če ga do sodišča nikoli v življenju nisem videl"

OBČUTNO LAHKO PRIHRANITE: ZPS svetuje, da razmislite o menjavi banke

SPREMEMBE V VODSTVU SLABE BANKE: Nova izvršna direktorja iz primorskih družb

NEUSPEŠNO IŠČETE DELO? Zavod za zaposlovanje objavlja program javnih del

ZAKAJ BI ŠE VEDNO PREPLAČEVALI ELEKTRIKO: Gen-I izboljšal ponudbo, ali "krade" odjemalce hčerinski družbi Elektra Primorske E 3?

IGOR VLAČIČ: Tudi ti si lahko predsednik

KOLIKO SO VREDNE VAŠE NEPREMIČNINE? Pred poslanci nov model

HUJŠATE Z IZDELKOM PGC 500 COMPLEX? Bodite previdni, opozarja zdravstveni inšpektorat

KOLEKTIVNI NOKAVT POLITIKOM: Najbolj zgovoren rezultat volitev je (ne)udeležba

DAN PO VOLITVAH: Štetje glasovnic po pošti, 12. novembra spet na volišča

PORAŽENKA VOLITEV JE SMC: Katastrofalno slab izid, a Cerar pravi da ni tako

POPOVIČ NI RAZOČARAN NAD IZIDOM: Slovenija še vedno potrebuje spremembe!