Zlato pravilo

»Gospod učitelj, tovariš Paolo, samo malce prosim, smem nekaj vprašati?« se je neučakano presedala in skorajda poskakovala Sapa, pri čemer je molela kvišku svojo belo ročico. »Zanima me, ali je možno s tem zlatim …, no, kako se mu že reče, ravnilom ali nekaj takega, tudi kaj lepega kupiti, saj veste kje, po vesoljnem spletu in v mega-trgovinah? Ima kakšno povezavo s čarobnostmi, ki so menda obstajali tule, na Zemlji, in o katerih smo se učili na drugem planetu, recimo z žvenketajočimi zlatniki, zlatimi ribicami, zlatolaskami, zlatousti, zlatim runom, ja, pa še, hm … aja, omenjali so nekakšno zlato fiskalno pravilo, ki menda nima nobene povezave s fikusom ali stavo.«

Učitelj se je namuznil in se z otožnimi očmi zasanjano sprehodil po otroškem občinstvu. »Zlato pravilo je staro več tisočletij in je skupno slehernemu etičnemu nauku, prav vsem filozofijam in religijam, v katere so nekdaj verovali tukajšnji prebivalci, vendar so jih zaradi zlorab in napačnega razumevanja zmaličili sebi v pogubo. Nekateri pripisujejo avtorstvo Pitakosu iz Mitilen na Lezbosu, ki je veljal za enega od sedmih modrcev, oprostite, modrecev stare Grčije. Živel je v sedmem in šestem stoletju pred Kristusom in se je proslavil v vojni z Atenci. Spoštovani gospod je verjel, da svojemu bližnjemu ne smemo storiti tistega, kar bi se nam zdelo grdo, če bi nam storil on. Mimogrede, ohranjenih je tudi nekaj njegovih drugih izrekov, denimo, da se pogumen človek spopada s težavami, pameten pa jih skuša preprečiti; oblast pokaže resničnega človeka; kar počnemo, delajmo dobro; bodimo usmiljeni, ljubimo zmernost in gojimo  resnico, zanesljivost, znanje, skrbnost in priljudnost.«

Paula je odneslo v višine enciklopedičnega znanja, ne da bi se mu pri tem zvrtelo. Pozabil je, da ne predava raketnim znanstvenikom in kvantnim fizikom, temveč osnovnošolcem, ki so bili sicer radovedni, a morda ne tako zelo zvedavo. »Konfucijanska filozofija uči, naj drugim ne storimo tega, česar ne želimo sebi, kajti le tedaj zoper nas ne bo nobene zamere, ne v družini, niti v državi. Podobno vzgaja hinduizem, budizem pa pozna rek, naj ne ranimo drugih tako, kakor bi sami ne želel biti prizadeti. Taoizem goji pravilo, da moramo zasluge bližnjih ceniti kot lastne, prav tako pa moramo doživljati njihove poraze. Islam  razglaša maksimo, da nihče med nami ne more biti vernik, če svojim bližnjim ne želi istega kakor sebi; v Zaratustrovi religiji prisegajo na reklo, da je dober le tisti človek, ki drugim ne povzroča tega, kar ni dobro zanj. Krščanski nauk veli, da vse, kar želimo, da bi ljudje napravili nam, takisto naredimo njim, v negativni različici pa prepoveduje, da drugim storimo tisto, kar ne bi želeli, da storijo nam. Ljubimo tudi svoje sovražnike in tistemu, ki nas udari po enem licu, nastavimo še drugo. Vsakemu, ki nas prosi, dajmo, in če kdo vzame kaj našega, ne zahtevajmo nazaj. Blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo, in molimo za one, ki grdo ravnajo z nami«, je še pristavil učitelj, potem pa globoko zajel sapo, ker je v vznesenem monologu pozabil na takšno nepomembno banalnost kot je dihanje.

V razredu je kraljevala taka tišina, da so se slišali koraki mravljinca, ki je z drobtinico na plečih hitel z ene parketne ploščice na drugo.  Začuda nihče ni zaspal ali kako drugače odplaval v svoj sanjski svet. Potem se je tiho oglasil Vok: »Mar ni v davnih časih živel francoski dramatik Molière, ki je dejal, da so si v besedah vsi ljudje podobni, v dejanjih pa se razlikujejo?«

Vrlemu pedagogu je poskočilo srce, kajti vedel je, da čutijo in razumejo. Slikovito jim je opisal nekaj praktičnih primerov udejanja zlatega pravila, ko recimo zjutraj, ko vstanemo, prijazno starše objamemo ali vsaj pozdravimo (čeravno niso bolni), jim morda zajtrk pripravimo in se jim za vsako malenkost zahvalimo; da sošolcu posodimo zapiske in z njim delimo malico; da pozorno poslušamo govorce in se vljudno oglasimo šele tedaj, ko umolknejo; da spoštujemo mater, očeta, sorodnike, prijatelje, znance, tujce in vsa živa bitja, da poskušamo biti dobri, čim boljši v vsaki misli in dejanju.

»Gandi je sijajno modroval«, je še dodal, »da vse, kar verjamemo, postane sestavni del naših misli, misli se preobrazijo v besede, besede v dejanja, dejanja v navade, navade v vrednote in vrednote v našo usodo. Skrbno torej negujmo naš miselni vrt in izrujmo sleherni plevel, ki bi se lahko razrasel in ugonobil žlahtne cvetlice. Vsak dan bodimo hvaležni okolici za karkoli lepega in napravimo vsaj eno dobro delo, ker nam bo odlično délo.«