Varuhi trenda

Pričakoval sem še en resen kos sestavljanke, ki nam ga Marvelovi 'strici iz ozadja' vsako leto zaupajo in upal, da bom tokrat le dojel bistvo in cilj njihovega velikega plana (če sploh plan je, razen v obliki zaslužkarstva). Tokratna znanstveno-fantastična akcijska pustolovščina ponudi ravno obratno in ne mislim zgolj na zabavo.

Vse se vrti okrog ekipe izobčencev, ki se po nenavadnih naključjih znajdejo skupaj in navkljub svojim mračnim in kriminalnim preteklostim zberejo dovolj zdrave pameti, da združijo moči zoper zlobneža, ki ogroža celotno galaksijo. V ekipi so: Groot (glas mu posodi Vin Diesel), antropomorfno, ne ravno zgovorno, drevo z nadnaravnimi močni; genetsko mutiran, inteligenten in psihopatski rakun Rocket (glas posodi Bradley Cooper); izredno spretna morilka Gamora (Zoe Saldana) ki izhaja iz legla zlobneža, ki so mu za petami; artikulirani manijak Destroyer (Dave Bautista); in Peter Quill, ali, kot se je sam poimenoval, Star Lord (Chris Pratt) medzvezdni pustolovec in ropar, ki so ga kot otroka ugrabili vesoljski plačanci in je na čelu subverzivne ekipe herojev.

Filmska premisa je precej preprosta, celo bliže vesternu kot super-junaški znanstveni-fantastiki. Namreč, pet 'zbug' (kot se tudi sami označijo in se tega precej zavedajo – lahko bi rekli, da so prej družbeni izločki) v iskanju svojega bistva dokažejo, da so zmožni več in nase prevzamejo ogromno odgovornost reševanja vesolja. Seveda, uspešno. Pred seboj imamo dejansko sci-fi akcijski vestern. Marvel se niti ni zavedal, kako uslugo jim je režiser Gunn dejansko naredil.

Minuli vikend so Varuhi prekoračili pričakovano mejo zaslužka za kar 20 milijonov in James Gunn, režiser, se je oboževalcem zahvalil, da so tako množično podprli projekt. Tudi brez zahvale bi šlo, saj film je tudi preko izjemne donosnosti dokazal svojo več kot zasluženo umeščenost znotraj, ne samo žanrskega, filma.

Bistvo tiči v medosebnih odnosih disfunkcionalnih likov in precejšnjih zabavnih (in, seveda, komičnih) momentov, za katere je v veliki meri 'kriv' Pratt s svojim zabavljaškim karakterjem. Povrhu vsega se liki med seboj dopolnjujejo in skupaj bi lahko tvorili imenitno bitje, ki bi kljubovalo sovražnikom galaksije, toda bilo ne bi tako zabavno kot sicer. Izognili so se dolgočasnim in že videnim mačističnim podobam super junakov predhodnih Marvelovih filmov, kjer prostora za zabavo in ironijo je bore malo. Racionalnost, učinkovitost in poštenost – Varuhi so popolno nasprotje.

Pri filmu ni pomembno glavno sporočilo poštenosti in da vsi so zmožni dobrega, niti dejstvo, da plujejo po zelo tanki črti med količino ubitih in banalnostjo smrti. Ker smrt je za Varuhe vselej prisotna opcija, del 'službe', ki jo opravljajo in izbrana opcija že dolgo nazaj. Niti ni pomembno, da je film postavljen v zelo bližnjo prihodnost, toda na totalno odmaknjenem planetu, kar olajša gledalcu ogled filma in ohrani želeni in pričakovani užitek znotraj kino izkušnje. Veliko aspektov v filmu deluje nepomembnih. O posebnih efektih ne bi prekomerno razpravljal, ker so do potankosti dodelani, brez večjih ekscesov ali napak. Ni pomembno, res. Nekaj pa se le pojavi kot pomembno. Nekaj samoumevnega in po svoje tudi na prvi pogled banalnega. Glasba.

In ko mislim na glasbo, se nanašam na kompilacijo, naslovljeno Awesome Mix Vol. 1, ki jo venomer posluša lik Star Lorda in jo predstavi še preostalim članom posadke, ki jo precej hitro vzljubijo. In ne samo oni, tudi varnostniki v intergalaktičnih zaporih, člani intergalaktične vojske in, navsezadnje, gledalci filma. In kompilacija je nujno posneta na kaseti. Ta, po svoje nezaželeni, hipsterski prijem v filmu, je zgolj režiserjeva želja spajanja likov, zgodbe in glasbe. Izbrani komadi so pozabljene uspešnice, iz pozabljenega obdobja, kot glavni liki v filmu niso pravi junaki, so le pozabljeni in nepomembni členi velikega vesolja. Posamezni komadi ne pridejo ravno do izraza, medtem ko zbrani v kompilaciji tvorijo izjemno dober album – enako velja za ekipo varuhov, vsak zase ničvreden, skupaj pa nepremagljivi. In še bi lahko naštevali.

Vse skupaj v zvezi z glasbo zveni nekoliko zasoljeno, morda patetično. Menim pa ravno nasprotno. Režiser samo dokazuje pomembnost glasbe za film, njenega učinkovanja na vsakem koraku naših življenj in, predvsem, zmožnost glasbe, da opiše in oblikuje človeški karakter. Obenem pa z retro glasbenim pristopom enostavno povleče vse nas v obdobje, ko je glasba nekaj pomenila in ko se je ustvarjalo več boljše glasbe. Subtilno povežite slednje s filmom nasploh in zavrtite si Awesome mix Vol. 1.