Regional2 min read

V Piranu oživela dragocena čaša

Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran je leta 1988 opravljal večja arheološka izkopavanja v tamkajšnjem Židovskem kareju. Takrat so arheologi 2,74 metra pod zemljo med drugim našli nekaj fragmentov steklenih in keramičnih posod. Med njimi so bile tudi črepinje steklenega kozarca iz poznega srednjega veka, ki se jih je strokovno lotil restavrator in konservator. Tako je te dni v vsej svoji skrivnostnosti in z zgodbo ponovnega rojstva na ogled v Vitrini meseca Pomorskega muzeja Piran.

Uredništvo

Editorial

Published 11/10/2012 · 07:35

Copied!

FOTOGRAFIJA

V Vitrini meseca vsake toliko časa predstavijo kako zanimivo arheološko najdbo in o tokratni, ki so ji dali naslov Od kozarca do črepinj in od črepinj do kozarca, tamkajšnja kustosinja za arheologijo Snježana Karinja pravi, da so črepinje piranske čaše iz 14. stoletja ob najdbi skrbno shranili, letos pa se je njenega restavriranja lotil Gorazd Lemajič iz Narodnega muzeja Slovenije.

Restavriranja čaše se je letos v okviru Evropskega projekta Open museums strokovno lotil restavrator in konzervator Gorazd Lemajič iz Narodnega muzeja Slovenije. Projekt Open Museums je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

"V poznem srednjem veku so bili zelo priljubljeni kozarci na ostenju okrašeni z okroglastimi reliefnimi aplikacijami v obliki kapljic. Poznamo mnogo različic te vrste steklenih kozarcev. Uporabljali so jih že v 13. stoletju, na kar opozarja tudi prikaz na freski v baziliki v Assisiju italijanskega slikarja Jacopa Torritija. Pri zgodnejših primerkih kozarcev so kapljice v obliki trnov, ki štrlijo iz ostenja kot bodice, ali pa so kaplje polkrožno odebeljene. Zato je ta tip kozarca v literaturi znan kot čaša ježevka. Kasnejši primerki kozarcev s konca 14. in začetka 15. stoletja imajo večje ploščate kaplje in jih imenujemo koceni. V to skupino sodi tudi naš primerek iz Pirana," je o tovrstnih čašah povedala Karinja.

Steklen kozarec je bil razbit na več koščkov in kot navaja Lemajič, so manjkale tri četrtine dna, ena petina srednjega dela, tri četrtine ustja in dve kaplji na srednjem delu, pri restavriranju pa je imel zahtevno delo tudi zato, ker ustje ter dve črepinji v srednjem delu nista imeli stika z ostalimi delčki. Tako mu je največji izziv pri konzerviranju in restavriranju predstavljalo dopolnjevanje manjkajočih delov.

Sklepajo, da je čaša prišla v Piran iz Benetk, so pa nekaj primerov ostankov podobnih kozarcev arheologi našli tudi v Ljubljani, na Ptuju, v Celju, v Jami v Predjami in tudi v Italiji, Nemčiji, na Češkem, v Franciji, na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji … Po njih je bilo očitno veliko povpraševanje med plemiči in kot kaže, so iz njih vinca radi srkali tudi bogatejši piranski meščani.

"Izdelan je iz brezbarvnega stekla, verjetno s pihanjem v kalup in kasneje dodelan, kaplje različnih velikosti pa so bile nataljene nanj," pripoveduje Karinja in dodaja: "Taki kozarci so bili še zlasti priljubljeni v nemškem kulturnem prostoru in jih poznamo pod imenom Krautstrunk (zeljno steblo), v slovenski literaturi pa kot kocen. Kot tip Berkemeier in končno Römer so jih proizvajali še v 16. stoletju. Gotske kozarce tipa Krautstrunk so prilagojene okusu odjemalcev izdelovali tudi v številnih beneških delavnicah."

Vir: Janez Mužič, foto: Janez Mužič, ZVKDS Piran in Gorazd Lemajič