Tomos je del naše kulturne dediščine!

Kaj pomeni Tomos in od kod ta ljubiteljska strast?
Otrokom, ki smo imeli starše in nonote zaposlene v Tomosu, pomeni to več kot le misel na klasično blagovno znamko Tomos, ki pooseblja kolo z motorjem. Naš kraj in naša regija sta živela s Tomosom na za današnje razmere nerazumljiv način, sestavljen iz vzajemnega spoštovanja, ljubezni in ponosa. Prvi avtomatik je bil za najstnike tudi vstop v svet starejših. Z motorjem so prišle tudi punce in vse ostalo, seveda. Ljudje so živeli za Tomos in Tomos je preživljal ljudi. Aktivnosti Tomosa v tedanjem času niso bile usmerjene samo v proizvodnjo, čeprav se je temu namenjalo veliko energije in truda, aktiven je bil v vseh porah družbenega življenja. Tomos je bil institucija, ki so jo spoštovali tako delavci kot tudi ljudje, ki so bili z njim povezani na različne načine. Pomagal ni le svojim delavcem pri premagovanju različnih problemov: stanovanjskih, socialnih in finančnih; pomagal in podpiral je vse aktivnosti, kot so kulturne, športne, dobrodelne in druge.

Kako je prišlo do razstave?
Zadnjih šest let intenzivneje zbiram vse, kar je povezano s Tomosom. Otroci Tomosa smo se odločili, da se nekako oddolžimo, če je to sploh mogoče, našim staršem in Tomosu s priložnostno razstavo o zgodovini našega Tomosa. Za to priložnost smo pripravili sedemdeset različnih motorjev in veliko video in slikovnega materiala, ki bodo na ogled od tretjega tedna v juniju pa vse do konca septembra v Pokrajinskem muzeju Koper. Seveda vse to ni prišlo čez noč. Potrebno je bilo vložiti marsikatero urico našega prostega časa in seveda imeti v glavi primarni cilj, ki pa je ohranjanje tehniške dediščine našega kraja in države. Tukaj moram predvsem izpostaviti ožji tim, ki na tem projektu deluje že skorajda tri leta, ki svoj prosti čas namenja raziskovanju in obnavljanju Tomosove dediščine in neutrudno kuje idejo o stalni postavitvi Tomosove zbirke v muzeju. Ta tim smo: Sandi Fikon, Peter Vukelič, Dušan Šuc, Rikardo Medoš in Stevo Vujić.

Kaj pa v motošportu, zdi se mi, da je bilo pred leti veliko več motokrosa?
V motošportu je bil znan Italijan Gilberto Parlotti, ki je bil italijanski prvak s Tomosom v letih 1969 in 1970, osvojil pa je tudi več stopničk na evropskih prvenstvih. Takrat so celo japonci hodili gledat v tovarno Tomosa, kako poteka razvoj. Delalo se je tudi različne modele za tujino, predvsem Nizozemsko, Švedsko in ZDA. Imeli so posebne sedeže, luči. Na Nizozemskem recimo je še sedaj veliko društev ljubitejev Tomosa. Tomos je dejansko takrat delal vse; od avtomobilov na začetku, kosilnice, kopačice, pumpe in namakalne sisteme, vlečnice za domačo uporabo, agregate, kolesa, tricikle, motorje za barke. Celo za vojsko je delal. To je bila izjemna paleta produktov. To se mi zdi ogromno nacionalno bogatstvo, na katerega smo z leti pozabili.

Kaj je cilj, postavitev stalnega muzeja?
Pri takih projektih je potrebno iti z roko v roki z raznimi inštitucijami, od občine, muzeja do ministrstva. Mislim, da bomo počasi vsi razumeli, kaj nam to zares pomeni in da je to stvar, s katero se lahko ponašamo v svetovnem merilu. Za to bi lahko pridobili tudi evropska sredstva, saj gre za ohranjanje tehnične in kulturne dediščine. Dobro bi bilo, če bi pridobili prostor, velik okoli 200 kvadratnih metrov, kjer bi lahko imeli stalno razstavo, družabne dogodke in multimedijski kotiček. Lahko bi naredili celo jugoslovanski rally, skozi katerega bi narodi bivše Jugoslavije obujali spomine na Tomos. Počasi smo pridobili celo nekaj sponzorjev, med temi so Banka Koper in nekateri direktorji, ki so pred leti delali v Tomosu. Veseli me predvsem to, da smo tako dosegli nek povezovalni element in da lahko skozi take projekte nekaj vrnemo skupnosti. Moramo znati ceniti svoje izdelke, svoje ljudi. Če ti zanikaš lastni izvor in korenine, te manj cenijo drugi in obratno. V kriznih časih je to zelo pomembno.