Recenzija: Svetovna vojna Z

Zgodba je postavljena v New York, ko sledimo mirnemu življenju družine "upokojenega" uslužbenca ZN, Gerryja Lana (Brad Pitt), ki se je v svoji karieri udejstvoval predvsem v težkih vojnih situacijah kot opazovalec in svetovalec v kriznih trenutkih. Nenadoma pa svet preplavi neznani virus, ki ljudi na nenavadno hiter način spreminja v neustavljive in neobrzdane živali, ki iščejo svojo naslednjo žrtev okužbe. V vsej zmedi se izkaže, da je celoten svet podlegel virusu in so se preživele velesile združile in umaknile na varno, od koder poskušajo ugotoviti vir in zdravilo za neznani virus. Generalni sekretar vpokliče Gerryja, ker se zaveda, da je eden izmed redkih, ki bi lahko pomagal in je primerno usposobljen za tovrstne kritične trenutke. Ko Gerry sprejme nalogo, se njegova misija prične na drugem koncu sveta in počasi razkriva vzroke in rešitve za nastalo katastrofo.

Še en zombi film?

Na tem mestu je treba poudariti, da od zombijev je zgolj črka "Z" v naslovu. V filmu se zgodba odvija okoli pandemije neznanega virusa, ki močno prizadene svet in ljudi pretvori v divja bitja, ki tečejo za novimi žrtvami z namenom okužbe le-teh. Morda se okuženi vedejo (za nekatere gledalce) kot zombiji, vendar so zgolj okuženi s, načeloma trenutno, neozdravljivo nevarno boleznijo.

Hkrati bi poudaril, da je v kinodvorane prišel po dolgem času napet triler oziroma grozljivka, ki dokaže, da se lahko z minimalno količino krvi in veliko glasbene in zvočne spremljave ustvari pravo napeto ozračje, ki te ne izpusti do konca filma. Zelo pohvalna poteza avtorjev je tudi fokus na iskanje vzrokov in rešitve nastale škode, ne pa toliko v boju zoper okužene. V fazi iskanja lahko predpostavimo željo režiserja, da poenoti cel svet in pokaže enakovrednost ljudi, predvsem v zelo kritičnih situacijah – vsi smo lahko krivi in vsi smo lahko čez nekaj minut okuženi, če še nismo. Nihče se ne more rešiti, niti tisti z visokim zidom, ki naj bi zaustavljal nevarnost od zunaj.

Metaforika filma je precej eksplicitna in nadaljuje Romerovo idejo izpred skoraj že petdeset let, ki nakazuje na odtujenost prebivalstva in popolne predanosti potrošništvu ter poudarja vedno bolj razširjeno apatijo. V današnjem času bi lahko dodali še precej razširjeno odvisnost od tehnoloških naprav in izgubo medčloveških stikov. Četudi omenjena metaforika deluje precej očitno in klišejevsko, je treba upoštevati tudi možnost, da je režiser sploh ni želel izpostavljati in se je preprosto osredotočil na prikaz panike, ki v nenadnih nerazumljivih katastrofah zgrabi širše ljudstvo in se solidarnost porazgubi po ulicah, pokritih s trupli.

Malenkostni popravki

Kljub nepričakovani pozitivni oceni filma je treba omeniti nekaj "kiksov", ki med gledanjem filma delujejo zelo moteče. Izpostavil bi okužene like in nepopolnost glavnega lika. Pri okuženih likih bi poudaril enako napako, ki so jo pred šestimi leti storili v I am Legend, ko so s prekomerno rabo posebnih učinkov ustvarili premalo verodostojne like okuženih oziroma spremenjenih ljudi. Enostavno okuženi se izkažejo kot liki v videoigrici, namesto da bi delovali kot okuženi in podivjani ljudje.

Gerry Lane kot glavni junak filma se izkaže za izjemno odločitev ustvarjalcev, saj deluje bolj kot antijunak, ker se venomer izogiba nasilju in ubijanju drugih, četudi okuženih. Kljub vsemu se niso potrudili dovolj in ga predstavili zgolj kot izkušenega uslužbenca ZN z atributi vojaka. Primanjkovala je človeška nota in globlji ter pomenljivi dialogi. Brad Pitt pa se je le potrudil.

Preboj v žanru grozljivke

Svetovna vojna Z predstavlja trenutek preboja in prenove že popačenega in s posmehom tretiranega filmskega žanra, ki pa vselej nosi pomembno in globoko kritiko družbe ter sistema. Začutiti je potrebo in željo, tako občinstva kot filmskih ustvarjalcev, po uvajanju novosti in vračanju k staremu znotraj žanra.

S podrejenostjo sistemu in z nepotrebnimi "igračkami" izgubljamo stik s seboj, posledično z realnostjo in z drugimi. Postanemo le brezumna bitja, ki sledijo navodilom nečesa okoli nas. Tako se je tudi žanr izgubil na poti.

Film je lepo presenetil in gledalca drži venomer v napetem stanju. Četudi smo lahko "homo homini lupus", je zmeraj treba narediti en korak nazaj, ugotoviti in raziskati težavo, se spoprijeti z njo in velikokrat preprosto resetirati ter začeti znova.