Recenzija filma: Večna najstnica

Zgodba

Postavljeni smo v Seattle. Skoraj tridesetletna Megan se sooča s težavo nesprejemanja odgovornosti in straha pred bodočnostjo, saj ne ve natanko, kaj bi počela in kam se usmerila. Vse skupaj zakomplicira zasnubitev s strani dolgoletnega fanta, ki jo postavi v slepo ulico. V trenutku še hujšega stanja neodločenosti in (družbenega) pritiska se raje umakne in skrije pri 16-letni Anniki, ki jo po sreča po naključju in se hitro ujameta. Druženje v novem okolju odpre nove razsežnosti razmišljanja in dojemanja življenjskih prioritet ter ljubezni.

Generacija XY

Sprva bi morda označil film kot komično dramo, četudi ni ravno jasno, kako se filmski izdelek predstavlja. Precej oddaljen je od običajne komedije, in hkrati ni ravno blizu običajnim dramatičnim trenutkom. Seveda, film gledalca postavi v stanje razmisleka, saj tematika je precej aktualna in do neke mere zastrašujoča.

Neodločenost in odmik kot trenda današnje mlajše zrele generacije ljudi. Trend, ki je že postal pravilo oziroma način življenja. Režiserka Lynn Shelton je že ponudila podobne filme, s tematikami sodobne družbe, s poudarkom na populaciji mladih in zrelih, pa tokrat se loti težke, neobvladljive ter (trenutno) nerešljive situacije. T.i. young adult predstavniki, ki naj bi imeli vse pogoje, a vendar se zanje ne odločijo, ker je zanje 'bolje' tako. Ker je odmik odgovor in hitrejša (morda učinkovitejša) rešitev. Pa ni. Je morda trenutek blagostanja in svobode, ni pa cilj.

Film ni za vse, ker veliko generacij (predvsem najmlajše  in precej starejše) ne bo razumelo sporočila oziroma sploh stanja glavnega lika. Oni so vedeli, kam se usmeriti in kaj delati. A so res vedeli? Ali so zgolj sledili navodilom? Naša (ali bolje, moja) generacija nima navodil, ima zgolj opcije, ki so ohlapne in ne delujejo kot dosežek bistva. Kvečjemu še dodatno zameglijo stanje, kar pa je vselej bolje, kot soočenje s težavo. Slepo tavanje v stanju navideznega udobja je mamljivo, a vsem zelo jasno ne ravno dolgoročna rešitev.

In kaj storiti?

Odgovornost izhaja iz vsakega posameznika posebej. Ni, seveda, recepta pravih izbir ali perfektnega bivanja. Dejstvo je zgolj, da moramo izhajati iz samega sebe, se ustaviti, zadihati in se, predvsem, soočiti. Ker s soočenjem živimo. Umik, odmik, ali zgolj pasiva je samo ohranjanje stanja neobvladljivosti in hiranja, ki je precej hujše od doživljanja parih napak v fazi človeškega razvoja. Raje napake kot pa doseganje končne otopelosti in popolnega razočaranja…do samega sebe. Življenje nam je dano, da ga živimo na polno, ne pa da se samo odvija, ko mi čakajoč na nič gledamo, kako nam polzi iz prstov.