"Raje sem na motorju kot v gostilni"

Njegova prva dirka je bila novembra 1996 v Rakeku, kjer je že takoj dosegel tudi svojo prvo zmago. Med njegove največje uspehe sodi zmaga na evropskem prvenstvu v Slovenskih Konjicah leta 2007, istega leta je bil prav tako na evropskem prvenstvu drugi v Brežicah in sicer v najmočnejšem razredu Open. Sam za svoj največji uspeh šteje, da je lani v Šentvidu pri Stični premagal največjega slovenskega motokrosista Saša Kraglja. Kot pravi, mu je od samega začetka kot trener in še več veliko pomagal Ernest Čendak, takrat je naredil pravzaprav preskok v motokrosu, da ni ostal na amaterskem nivoju. Brez njega, še doda, ne bi začel.

Motokros na Obali

"Kljub temu, da nimamo pogojev in prog, kjer bi trenirali, opažam, da je precej motorjev. Vselej sem si želel, da bi na Obali imeli progo, kjer bi lahko trenirali in imeli tudi kakšno tekmovanje, pa je verjetno ne bom dočakal. Tako bi se lahko tudi komu predstavili, lažje pridobili sponzorje in pomoč".

Na Obali je težko dobiti primeren teren za progo, ki bi bila dovolj oddaljena od hiš. "Tudi ko se ta denimo najde, je na koncu prisotnih toliko lastnikov zemlje, da enostavno do dogovora ne pride". Motokros je na Obali najbolj cvetel v 70. letih s progo na Tinjanu. Pred časom so s Čendakom skušali urediti to progo, pa tudi pri Gradinu, pa se je ustavilo pri okoljevarstvenikih.

Predsodki do motokrosa

"Pomemben je red, proge morajo biti zaprte, mora biti nek urnik, to pri nas ni bilo nikoli urejeno, kar je morda ljudi odbilo," je dejal. Sam ima danes najbližji trening v Novi Gorici, v italijanski Palmanovi ali v Ljubljani. "Brez pomoči sponzorjev bi bilo tudi to nemogoče," je pojasnil.

Čar motokrosa

Sam vztraja zaradi želje po dirkanju. „Bolj uživam biti na motorju kot v gostilni. Žene me tudi dejstvo, da nikoli nisem dosegel svojega maksimuma, saj me je vselej kaj onemogočilo, poškodba, čas ali kaj drugega".

Pogum ali norost v motokrosu?

„Jaz tu norosti ne vidim. Kdor tega športa ne pozna, si misli, da smo totalni norci (smeh). V resnici gre za leta garanja, treninga, da sploh dobiš osnove motokrosa. Če greš na motor „brez glave“, sledijo le poškodbe. To ni cestni motor, ki ga lahko vozi kdor koli. Za osnove motokrosa potrebuješ najmanj pet let treninga. Šele po tem začneš graditi nek slog oziroma stil in se lahko izpopolnjuješ“.

Glede strahu pravi, da je vselej nekoliko prisoten. „Z leti se pa naučiš, da te na štartni rampi ne sme biti strah. Takrat ne vidim nikogar. Sva jaz in motor. Drugo je takrat ovira, kar lahko vodi k napakam. Ne poznam pa milosti, kadar kdo vozi grdo. Če me enkrat podreš, me drugič ne boš več,“ pove v smehu, a odločno.

Načrti za prihodnost so sicer negotovi, pričakuje drugega otroka, želi pa si kupiti tudi nov motor, saj z aktualnim drugo sezono ne bo več konkurenčen. Trenutno glede priprav sledi poletna pavza, konec avgusta pa se odpravlja na državno prvenstvo v Šentvidu pri Stični.