Privatizacija vsepovprek? Ne, hvala!

Zgodba o nacionalnem interesu je v Sloveniji rodila fenomen tajkunstva. Pod pretvezo, da moramo (uspešne) gospodarske družbe privatizirati, pri tem pa poskrbeti, da lastnina ostane v domačih rokah, si je naša država zabila velik avtogol. No, politka ga je zabila.

Ker smo se kot hudič križa otepali vsega, kar je bilo tuje, še posebno kapitala, smo v bankah ustvarjali ogromne luknje, da so lahko nekateri kupili podjetja in to brez enega samega vloženega evra. S posojili, ki so jih odplačevala kupljena podjetja. Model, ki je svoje obrise kazal že v devetdesetih, po letu 2000 pa se dokončno uveljavil, je zdržal le nekaj let. Do krize. Tedaj pa se je sesul kot hišica iz kart. Danes imamo tako gospodarstvo, ki hira (razen nekaj svetlih izjem, ki so se privatizaciji iz tega ali onega razloga izmuznile), banke, jasno državne, ki so velikodušno podarjale kredite, pa se utapljajo v enormnih dolgovih oziroma finančnih luknjah.

Kljub temu bi sedaj nekateri ta model radi obudili, le na nekoliko drugačen način. Vse več je namreč govoric, ki pravijo, da je vlada pripravljena prodati državni delež v Luki Koper, po vsej verjetnost nemškemu Deutsche Bahnu. Vlada, ki nima več večine v državnem zboru, njen rok trajanja pa je omejen, pa kljub temu vztraja s skupščino, vse več pa je indicev tudi o hitri (kar per se pomeni tudi netransparentni) prodaji.

Delavci v Luki so bili jasni. Ne damo je. Če bo potrebno, bomo nepokorni. Leta 1996 ste je privatizirali pod pretvezo nacionalnega interesa. Če tega danes ni več, nam jo vrnite. Dovolj nam je tega, da se igrate z delovnimi mesti, na tisoče jih je vezanih na pristanišče in dovolj nam je, da nas vsakodnevna politika izigrava.

Kakšni so plani, uradno nihče ne ve, a pot do prodaje bo, sodeč po nastrojenosti zaposlenih, vse prej kot lahka. Ekonomist Jože P. Damijan, ki velja za predstavnika novega vala oziroma mladega ekonomista, je pred meseci dejal: "Nobena država pri zdravi pameti ne proda svojega edinega, strateškega pristanišča. Pa vsi veste, da v večini primerov nasprotujem državnemu lastnišvu gospodarskih družb …".

Po drugi strani pa se dogaja, sicer na evropski ravni, da zamisel o privatizaciji vodnih virov postaja resničnost. Evropska unija vse bolj pritiska na države, predvsem tiste v slabši finančni kondiciji, kot je Slovenija, naj sprejmejo direktivo in podelijo koncesijo nad vodnimi viri. Tudi to se je v državah, ki so ta korak že storile, pokazalo kot čista brca v temo. Dražje položnice in slabše storitve. Ravno nasprotno od tega, kar mnogi obljubljajo. Tudi pri tem je naša vlada že podala načelno mnenje oziroma strinjanje z direktivo. Gre vsekakor za vprašanja, ki presegajo vsakodnevne politične teme in ideološke boje. Gre za prihodnost. Na eni strani Obalnega in slovenskega gospodarstva, na drugi pa osnovnih pravic vseh Evropejcev do kakovostnih JAVNIH storitev, kot je zagotavljanje pitne vode. Nekdo želi, da bi se temu odpovedali. Bomo to dopustili?

Več iz rubrike Kolumne:

Boj za grapo oziroma adijo zdrava pamet

Komentar: Takšnega javnega zdravstva ne želimo!

Mladi, pojdite na volitve!