Prekletstvo lažne enakosti

Upam, da ste si za Silvestra privoščili zabavo, kakršna se za to noč spodobi. Ne smete imeti niti kančka slabe vesti, če ste si jo, kajti na svoj način ste pripomogli k odpravljanju recesijskega krča, ki bo popustil samo tako, da bomo denar iz nogavic in transakcijskih računov pognali v obtok. Denar, zapravljen za zabavo in uživanje, je tako ali tako najboljša investicija v dneh, ko nas s pesimističnimi napovedmi poskušajo spraviti v depresijo.

Če nas ne spravljajo v depresijo, bi nam radi vzbudili vsaj slabo vest. Češ, v teh kriznih, težkih časih je greh, zabavati se! Bodite slabe bolje, trpite kot ostali in se podredite duhu pesimizma in brezizhodnosti! Teh prekletih jeremijad se ne bi sramovala niti srednjeveška katoliška inkvizicija, zaradi katere so na grmadah sežigali intelektualce in prezgodaj emancipirane ženske.

Duh srednjega veka se v populistični Evropi spet krepi. Psevdospiritualni histeriki, ki so se že lani drli, da bo konec sveta, pa ga potem začuda ni bilo, so podobni puritanskim verskim blaznežem iz 17. stoletja, le da tokrat namesto v imenu Boga širijo svoj evangelij v imenu Varčevanja, lažne Solidarnosti in višjih Davkov. Preganjanje bogatašev ni le nacionalni šport francoskih socialistov, ki nimajo recepta za izhod iz recesije, pač pa postaja vodilna mantra večine ostalih, celo konzervativnih evropskih vlad. Bogataši so medvedi ‘kapitalci’, na katere je dovoljen lov z vsem orožjem.

I.

Najbolj pozitivno sporočilo leta 2012 je, da kljub vsem tem umetno ustvarjenim strahovom in psihozi namišljene revolucije nismo propadli ne kot posamezniki ne kot država. Še vedno smo tukaj in nobenega razloga ni, da ne bomo preživeli tudi letošnjega leta.

V 2013 Evropsko unijo čaka nadaljevanje varčevalne politike, pomoč kroničnemu grškemu bolniku, stabilizacija finančno opešanih južnih članic, najverjetnejši vstop nove članice Hrvaške, nadaljevanje dialoga med državljani in birokracijo o prihodnosti itd. Dolgčas skratka.

V Sloveniji se je v zadnjih dveh tednih starega leta zgodilo tudi nekaj čudežev; sindikati so se odpovedali referendumu, vlada je pristala na določene popravke proračuna, socialne napetosti so se zmanjšale. Mnogo hrupa za nič? Je bilo vse to zgolj posledica dejstva, da smo se bližali koncu leta?

Nas zdaj čaka nadaljevanje slabega? Ali pa se je res zgodilo nekaj premikov, ki bodo pozitivno vplivali na dogajanje v letu 2013?

Politika običajno ni veseloigra. To smo v zadnjem času spoznali na lastni koži. Najbolj priljubljena politična zvrst je drama. Brez drame ni posebnih psiholoških učinkov, potrebnih za mobilizacijo javnega mnenja ali uspešno manipulacijo z njim (kar je pogosto ena in ista stvar). Del te drame, s katero so nas v letu 2012 še posebej intenzivno posiljevali, je strah. Bolj ko je ljudi strah, lažje jim je vsiljevati rešitve.

II.

Največji mojstri politične drame so Američani. Vedno znova dokazujejo, kako odlično obvladajo to obrt. Ustvarijo razmere nekakšnih usodnih trenutkov, ko se morata ljudstvo in politična elita strniti skupaj in tako podpreti projekt, ki naj bi bil ključen za prihodnji razvoj države. Ravno to se je zgodilo z zakonom, s katerim so menda v zadnjem hipu preprečili še večji proračunski primanjkljaj v letu 2013 – in nastala je politična drama.

Na nujnost zmanjšanja deficita je direktor FED-a Ben Shalom Bernanke opozarjal že zgodaj spomladi 2012, ko je nastal dramatični izraz »fiscal cliff«, pri nas običajno prevajan kot fiskalni prepad. Šele prvega januarja letos so zakonodajalci na Capitol Hillu viribus unitis le spravili skozi proceduro American Taxpayer Relief Act 2012, kot se zakon uradno imenuje.

Mediji so se razveselili dejstva, da so demokrati in republikanci dobesedno sredi noči našli toliko odgovornosti in razsodnosti, da so sprejeli dogovor, s katerim naj bi ohranili pod nadzorom proračunski primanjkljaj, posledično pa tudi javni dolg. Zakon dviguje davke za dva odstotka najbogatejših Američanov, vendar hkrati vrača davke za letni dohodek posameznika nad 400 tisoč dolarjev na stopnjo iz leta 2001.

Dogovor prav tako za 5 odstotkov dviguje davke na dedovanje premoženja, ki je vrednejše od petih milijonov dolarjev ter davke na dohodke od investicij in dividend, a ne za vse, temveč le za davkoplačevalce v najvišjem davčnem razredu. Tisti najrevnejši po novem sploh ne bodo plačali davka na dividende in investicije. Kar je cinizem per se, saj ti ljudje tako ali tako nimajo denarja za nakup vrednostnih papirjev.

Dogovor o fiskalnem prepadu je uredil še nekaj drugih področjih (podpora dolgoročno brezposelnim delavcem, podaljšanje subvencij v živinoreji in kmetijstvu), med katerimi se je kmalu pokazalo tudi vse tisto, kar so v besedilo uspeli vriniti lobisti. In tu je kleč.

III.

Zaradi hitrosti, s katero so 1. januarja sprejemali zakon o fiskalnem prepadu, nihče ni bil posebej pozoren na kopico davčnih ugodnosti, olajšav ali celo oprostitev, ki so jih zlobirali predstavniki interesnih skupin. Hollywoodska filmska industrija, denimo, je dosegla posebno olajšavo do višine 20 milijonov dolarjev, če se film ali televizijska oddaja snema v gospodarsko manj razvitem okolju Združenih držav.

Trošarina za rum, ki je proizveden v Puertu Ricu in Deviških otokih, se bo še naprej vračala v ti deželi, prav tako bodo plačila davka oproščena podjetja, ki trenirajo reševalce delavcev v rudnikih, organizirajo speedway tekme ipd. Davka ne bodo plačevali niti organizatorji tekem tipa NASCAR.

Dogovor o fiskalnem prepadu je prijazen do okolja, saj predvideva davčno olajšavo za vsak kilovat električne energije, ki ga proizvede vetrna elektrarna, medtem ko je nakup dvo- ali trikolesnika na električni pogon oproščen davka.

Američani so že izračunali, da bo zakon zaradi tega deficitu dodal 74 milijard stroškov, ki bodo posledica spreminjanja in prilagajanja davčnih predpisov. Toda zagovorniki na drugi strani trdijo, da v resnici ne gre za odpise davkov, pač pa za ustvarjanje privlačnih pogojev za nove kapitalske investicije v področja, ki nujno potrebujejo delovna mesta. Brez njih bi Združenim državam grozil nov dvig brezposelnosti in posledično tudi nova recesija.

Takšna logika je temelj zdravega kapitalizma. S previsokimi davki na kapital bi Američani pregnali, kar najbolj zadolžena ekonomija na svetu potrebuje: denar. Vlaganja v delovna mesta – tudi če to v prvi fazi pomeni manj pobranih davkov zaradi olajšav investitorjem – vodijo do manjše brezposelnosti in večje porabe, s čemer se zmanjšuje nevarnost padca v novo recesijo.

Naši zakonodajalci delujejo, kot da bi potrebovali knjigo Kapitalizem za telebane. Govorjenje o višjih davkih, zlasti davkih na t. i. luksuz, obenem pa vztrajanje pri starih vzorcih vodenja državne birokracije in ohranjanje lastništva v podjetjih, ki bi jih morali že pred desetletjem privatizirati (sic!), kažejo na to, da slovenska politika kot izhod iz krize razume status quo – ohranjanje starih vzorcev, ki ne peljejo nikamor, kvečjemu v nadaljevanje umiranja na obroke.

Dovolite, da vam v letu 2013 zaželim čim manj dokapitalizacij državnih bank!

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Uporniški manifest

Evropa brez norcev

Republika ali smrt