PISMO TINI MAZE V RAZMISLEK: "Kdo so bili Stenmark, Križaj, Jagge? Morda bi se morala kaj naučiti od njih"

Pismo v nadaljevanju je objavljeno v celoti in brez vsebinskih ali lektorskih popravkov. 

Draga moja Tina

Tega teksta seveda ne boš nikoli prebrala. Pa četudi bi ti po nekem čudnem naključju prišel pred oči in bi ga po še kakšnem drugem čudnem naključju prebrala do konca, dvomim, da bi te ganil. Imam pač nekaj malega izkušenj s teboj in čeprav se osebno ne poznava, bi si upal trditi, da neke posebne empatije pač ne premoreš.

Si vrhunska športnica? Nedvomno. Nadpovprečna? Brez vsakega dvoma. Najboljša slovenska smučarka in ena najboljših športnic naše male dežele vseh časov? Menim, da temu dejstvu ne bi oporekal nihče na tem svetu, čeravno je do sedaj za Slovenijo prvič slišal, ko se je skušal pozanimati, odkod neki izhaja žena novoizvoljenega predsednika ZDA, Donalda Trumpa. Toda ali si tudi velika osebnost? No, tu pa menim, da bi se lahko kopja začela kresati.

Kaj pravzaprav odlikuje vrhunskega športnika, oz. športnico? Poleg odličnih, nadpovprečnih rezultatov, včasih tudi na meji mogočega? Težko vprašanje? Ja, ne morem reči, da je ravno preprosto, a dajva poskusiti. Po mojem mnenju, bi vrhunski športnik v prvi fazi moral biti gospod, oz. gospa. Okej ali pa dama. Taktnost in gosposkost bi morali biti odliki vsakega vrhunskega športnika, če želi, poleg tega, da ga bo zgodovina pomnila kot nadpovprečno dobrega, postati tudi velik. Saj ni potrebno biti športni analitik, poglej samo dva najbolj kričeča primera iz najbolj priljubljenega moštvenega športa na zemeljski obli. Torej nogometa, ja. Že leta se krešejo mnenja, kdo je bil najboljši nogometaš vseh časov, brazilski Pele ali argentinski Maradona. Eni trdijo eno, drugi drugo. A če mene vprašaš, draga moja Tina, Maradona, kljub nespornemu tehničnemu talentu, Peleju ne bo nikoli segel niti do gležnjev. Ko Pele spregovori, ga posluša ves svet in velika večina življa bo njegovemu mnenju tudi prikimala. Ko Maradona odpre usta, se mu taisti svet smeji kot klovnu, kar je (hote ali nehote), v to se ne bom spuščal, tudi postal.

Res je, leta nazaj se ti je zgodila krivica. Velika krivica, zaradi katere bi lahko bili tudi prikrajšani za tisto fenomenalno sezono, ob kateri si pokazala kaj je SZS dejansko želela zavreči. Navijali smo zate, skakali v zrak od navdušenja, nekateri celo verjeli, da je bila ob vsaki veličastni zmagi prisotna kaplja maščevanja in ti tako tudi odpuščali arogantne in samovšečne nastope. Saj je lepo biti dober, a vsak vrhunski športnik, bo premogel dovolj taktnosti, da ne bo izpadel ohol, tako kot si ti. In to ne samo enkrat.

Mimo zadnje afere pa ne morem. Draga Tina, že star pregovor pravi, da dajte cesarju, kar je cesarjevega, a...Koliko si zaslužila v svoji karieri? Prav malo ne, da pogodb z vsemi zvenečimi sponzorji niti omenjam ne. Spoštovali smo tvojo odločitev, da si z aktivnim tekmovanjem prenehala in da te bomo lahko v tekmovalni vlogi videli le še na Zlati lisici, na strminah mariborskega Pohorja. Takorekoč simbolično. Ko boš poskušala oditi kot kraljica. Toda, da takšen, pravzaprav že revialni nastop začneš pogojevati z denarjem...ne, tega pa jaz žal ne morem podpisati.

Tudi sam imam doma vrhunsko športnico. Pa ne samo jaz. Še veliko drugih staršev. Doma imamo majhne in malo večje vrhunske športnike in športnice. Naše delo vidi razmeroma malo ljudi in razmeroma malo sponzorjev, a tisti, ki imajo čast, da nas spremljajo, bodo vedeli povedati, da vsi ti borci in borke trenirajo prav toliko ali pa še več kot si ti v svojih najboljših časih. Njihove mišice so šibke, a vseeno vsak dan s pomočjo trenerjev tlakujejo pot proti svoji lastni, veličastni zmagi. Nekateri so jo že dosegli, nekateri jo še bodo, nekateri je (žal) ne bodo nikoli. Nimamo lastne zveze, ki bi nam izplačevala nagrade in skrbela za sponzorje. Nimamo lagodnega življenja, da bi se lahko v celoti posvetili treningom. Mnogi živimo v revščini, prepuščeni na milost in nemilost lastni iznajdljivosti. Pa vseeno zmagujemo. Vsak dan. Si že slišala za nas? Verjetno si. To smo mi, starši malih borcev, ki jim je usoda namenila življenje z gibalno oviranostjo.

Veš kaj bi mi naredili z 90.000 evri? Veš koliko fizioterapij je to? Ne? No, ti bom malo pomagal. Ena stane 40 evrov, torej je to nič več in nič manj kot 2.250 ur fizioterapij. Da nam jih nudi država? Zakaj smo torej prisiljeni jemati kredite, organizirati dobrodelne prireditve (se me zdaj spomniš, ko sem te prosil, če bi nas počastila z obiskom na eni od njih pa ti je bilo težko, čeravno bi morala prehoditi točno tristo metrov?) in zbirati prostovoljne prispevke posameznikov in podjetij? Ali nam kdo pomaga? Ja, k sreči se je država nekoliko spametovala in otrokom omogočila čudežen poseg v ZDA, ki v marsičem spreminja naša življenja, a po vrnitvi smo spet prepuščeni sami sebi do dokončnega okrevanja. Kje je kdo, ki bi mu lahko postavljali pogoje? Kje so zlati in srebrni sponzorji? Kje je kakšna zveza, ki bi jo lahko krivili za vse zlo tega sveta?

A vseeno nismo sami. Ob boku nam stojijo podjetja, ki niso izgubila socialnega čuta. Ob boku nam stojijo morda nekoliko manj vrhunski športniki kot si ti, a zagotovo večji. Ob boku in za hrbtom stojimo (povečini) drug drugemu. In zmogli bomo. Nikoli se ne bomo toliko kopali v denarju, da bi lahko kupili stanovanje v zloglasnem novogoriškem Eda centru. Najverjetneje bomo tudi preminili v revščini. A z zavedanjem, da smo naredili vse kar je bilo v naših močeh, da smo našim otrokom omogočili karseda normalno življenje povprečnega Slovenca.

Ob sentimentalni tiskovni konferenci v Söldnu sem pomislil, da si postala velika, draga Tina. Da nam boš pričarala trenutek nostalgije, nam morda celo privabila solzico ali dve v oči. A več kot očitno sem se motil. Velik ne postaneš, velik se lahko zgolj rodiš. In vrhunski alpski smučarji, kot so bili Stenmark, Križaj ali Jagge so se znali posloviti v slogu velikih. In morda, čisto morda bi se ti morala od vseh treh kaj naučiti. Zgodovina jih ne bo pomnila samo po vrhunskih rezultatih in žal tudi tebe ne.