Pesnica Ljubka Šorli bo dobila svoj doprsni kip

Njen lik ima močno povezovalno moč. Povezuje različne časovne ravnine v našem času, povezuje pa tudi prebivalstvo obeh Goric, povezuje nas kot Slovence in nas nekako sili, da nismo samozadostni znotraj svoje domovine, ampak nenehno pogledujemo, kaj lahko dobimo pri Slovencih v tujini," je na današnji novinarski konferenci povedala pobudnica postavitve spomenika Marija Mercina.

Pot od ideje do odkritja spomenika je trajala kar nekaj let. Slavistično društva Nova Gorica je jeseni 2012 seznanilo s pobudo za postavitev doprsnega kipa župana Mestne občine Nova Gorica Mateja Arčona, ki je ideji prisluhnil ter obljubil sodelovanje in pomoč. Takoj je pobudo podprla tudi predsednica Krajevne skupnosti Nova Gorica Boža Mozetič.

Ustanovili so pripravljalni odbor za postavitev spomenika, ki je k sodelovanju povabil več kiparjev. Med osnutki doprsnega kipa je odbor izbral delo akademske kiparke Milene Braniselj iz Cerknice. Načrt za kamniti podstavek kipa je zasnoval Gabrijel Valenčak. Temelje in okolico spomenika je pripravila Krajevna skupnost Nova Gorica, izdelavo spomenika je financirala novogoriška občina, Slovenske železnice pa so prispevale zemljišče.

Ob tej priložnosti bodo odprli tudi razstavo o življenju in delu zamejske pesnice z naslovom "Uporno sem življenju kljubovala", ki bo na ogled v razstavišču Frnaža. Nastala je ob sodelovanju z družino Ljubke Šorli - s hčerko Lojzko Bratuž in nečakoma Vero in Igorjem Tuta. Družina pesnice je idejo o postavitvi spomenika spremljala že od začetka in je v sodelovanju s skupnostjo goriških Slovencev v Italiji pomembno prispevala k uspešni obeležitvi dela in življenja Ljubke Šorli.

Ljubka Šorli je pisala liriko, značilno za obdobje med obema svetovnima vojnama, tematsko se je navezovala na domače okolje. Dela Šorlijeve so bila objavljena v številnih revijah, koledarjih in časopisih. Prvo pesem v tujini je objavila v dijaškem ilegalnem listu Soča leta 1927. Prva natisnjena pesem je izšla leta 1929 v Mladiki. Izdala je devet pesniških zbirk.

Odraščala je v narodnem in kulturnem okolju: sodelovala je z mladimi v kulturnih in posvetnih organizacijah, v župniji nadomeščala organista ter vodila dekliški zbor. Spoznala je Lojzeta Bratuža, učitelja, zborovodjo, skladatelja, s katerim se je jeseni leta 1933 poročila, leta 1937 pa umrl v goriških zaporih zaradi fašističnega mučenja. Tudi Šorlijevo so zaradi narodnega delovanja in zvez z družino Premrl aretirali.

Po razpadu Italije se je skupaj z otrokoma vrnila v Tolmin, po vojni pa v Gorico, kjer je sprva delala kot tajnica na slovenskem učiteljišču, kasneje pa vse do upokojitve 1975 poučevala. Tu je leta 1993 tudi umrla.

Več iz rubrike:

V troje je lepše

V SSG Trst Večeri slovenskega filma

Popovič se na ogled postavi