Oda urbanim gozdarjem

Vedno znova poslušam prijateljice, kako jamrajo, da ni nobenih pametnih tipov. Ki ne bi bili pedri, poročeni ali imeli vsaj ene punce.

In po drugi  smrkanje moških, ki se pritožujejo, da ne spoznajo punce, ki bi si jo upali predstaviti prijateljem. Ja, takih okrogloritih enonočih spremljevalk jim ne manjka. A med ljudi jih ne pripeljejo. Ker to škodi njihovemu imidžu velikega intelektualca, svetovljana in kar je še takih grozno pomembnih hvalnic.

No,  naj vam jaz povem, kaj gre ženskam najbolj na jetra.

Da prekleti dedci ne znajo povedati, kaj bi radi. Pa saj ne rabijo povedati, še raje vidimo, če si kar vzamejo. Sicer imaš potem podrajsan plašč, ker te je prislonil na vsak zid po skritih prehodih stare Ljubljane, ampak še nobeni ni padlo na kraj pameti, da bi se pritoževala!

Absolutno sovražimo lepotce, ki so v kopalnici dlje časa kot me.

Takrat se resno zasekiramo.

Obrvi sem si populila, OK, noge niso najbolj gladke, pa saj imam debele žabe!

Namazala sem se, lasje mi dišijo, tudi na suhe komolce in deodorant nisem pozabila.

On pa še kar menca.

V bistvu me najbolj vrže, ko ugotovim, da imajo tudi sami vojne s fredijevskimi obrvmi …

Takega moškega, ki da več nase kot jaz, pa res ne morem imeti.

Le kaj si mora šele on misliti o meni!? Da sem predebela, da bi morala večkrat h kozmetičarki in da moji čevlji glasno vpijejo po hranilni kremi.

A rade imamo lepo oblečene moške. Mogoče je stoječi ovratnik polo majice in puloverček iz kašmirja v barvi pistacije res tu mač, ampak – v principu – obožujemo črne obleke in bele srajce. Rade imamo vrečaste hlače, ki poudarijo njegovo čvrsto zadnjico.

Še bolj nam nabijejo slabo vest, ko se sredi največje zime pridno potijo v fitnesih, jedo smrdljivo tuno in si mešajo zdrave praške za  trdno gorovje na rokah.

Nam se to res ne da! Tiste trenutke v miru porabimo za skrivno porcijo čipsa, namakanje trdih pet v slani vodi in dolg čik v blaženem miru.

Zato ne vem, zakaj se moški pritožujejo, da so postali poženščeni zaradi žensk.

Ker jim odžiramo službe? Še nikoli nisem slišala za koga, ki bi postal direktor samo zato, ker ima mini krilo!

Je kriva mama, ker ga je naučila speči torto?

Kvečjemu bi se ženske lahko zamislile same nad sabo.

Moški zmorete vse, kar zmoremo ženske. Še več.

V peto nadstropje lahko nesete vrečo cementa in si poleg veselo žvižgate.

Nosite hlode iz hoste in potne kapljice vam tečejo po mišičastem hrbtu.

Me še zmeraj nosimo kratka krilca, visoke pete in, ne, poznam nobene, ki bi vsak teden komaj čakala na tekmo v vaterpolu, se praskala med nogami, glasno pljuvala in hodila po cesti, kot bi imela v vsaki roki gajbo piva.

Ženske smo ostale ženske. Kljub veliki moški konkurenci.

Moški pa… nehajte delati znanosti iz zmenkov. Ne nakladajte in nehajte se delati grozno manirlih.

Vrata seveda lahko odpirate. In odmikate stole. Plačujete večerje in avionske karte.

In če gre kateri ženski to na živce in se vedno javlja, da bo plačala svojo polovico, če katera rada dobi vrata v nos in mu krati osnovne moške pravice … naj se javi meni.

Bom poskrbela, da bo spoznala tipa, ki absolutno zavrača vse osnovne manire.

Nikoli pa ne bom pozabila mame, kako ji je šel na jetra pegast sosedov mulc, ko je z velikimi očmi zmeraj gledal steklenico kokakole na mizi. A ni upal prositi za kozarec karamelnih mehurčkov. Raje se je slinil po mizi in s prosečimi očmi ponavljal: "Jaz imam pa tako rad kokakolo …"

Včasih je treba …. samo reči!

Zrihtani moški ali kosmate ženske, vsi imamo enak cilj.

Moški žensko, ki se bo nemočno stiskala k njegovim močnim prsim, ženske pa moškega, ki ji bo posodil svojo belo srajco. Pa dobro jutro!