»Nimamo težav s krediti, težave imamo z državo« (2.del)

Z Borisom Popovičem smo se pogovarjali na dan koprskega občinskega praznika. Pogovor smo posneli v sobi zraven njegove pisarne. Prostor je okusno in moderno opremljen, daje občutek sproščenosti. Tudi župan je bil sproščen in dobre volje. Ne nosi kravate in deluje spočito, čeprav velja za velikega deloholika. Ko se pogovor prične, se Popovič v trenutku zresni in zamisli. Odgovarja prepričljivo in umirjeno. Precej drugače kot smo ga bili vajeni. Šele kasneje, ob bolj političnih vprašanjih, se razživi in spremeni se tudi višina njegovega glasu. Borisa Popoviča smo želeli predstaviti kot človeka, kot župana in kot politika. Skozi te tri sklope se vrstijo vprašanja. Prvi del pogovora smo objavili včeraj, danes objavljamo drugi, zadnji del. 

Tudi največji nasprotniki vam priznavajo, da ste zelo delaven človek, da ogromno časa preživite v službi. Kakšno je potemtakem vaše zasebno življenje? Imate tri otroke in verjetno vam kdaj tudi zmanjka časa za družino.

Na začetku, ko sem postal župan je bilo malo težje. Vse je bilo treba postaviti iz nič. Narediti ekipo, popraviti zadeve... Zdaj mi je glede družine neprimerno lažje. Na občini nisem sam. Vse kar smo doslej naredili, nisem naredil sam, ampak gre za skupno delo naše ekipe. Na začetku, ko sem prišel na občino, pa sem bil dejansko sam.

In kako je to izgledalo?

Prišel sem na občino, kjer nisem poznal skoraj nikogar. Poznal sem zelo malo ljudi, kaj šele, da bi bil usklajen z njimi ali da bi v preteklosti delal skupaj z njimi. Ravno tako tudi skoraj nihče od njih  na občini ni volil zame.

Kako to?

Ker sem jaz na volitvah jasno povedal, da jih bom vrgel vse skozi okno.

Da jih boste vrgli skozi okno?!

Ne dobesedno... Rekel sem, da bodo jasno vedeli, da nočem njihovega glasu, ker hočem priti na občino in izboljšati stvari. Da ne bo občina več taka smešnica, kot je bila, ampak da bo prava institucija, ki bo služila ljudem. In to sem tudi uspel narediti z istimi ljudmi, kot so bili na občini. Tako, da dejansko nisem pripeljal nobenih »svojih« ljudi od zunaj, ampak sem s to ekipo uspel narediti vse kar smo dosegli. Kot župan sem zelo zadovoljen, zelo ponosen na njih in upam, da tudi oni name. Na pamet mi ne pride, da bi koga zamenjal. V vsem tem času smo samo eno odpustili in še ta nam je prišla skozi okno nazaj. V teh časih je slabega delavca oziroma nedelavca pri nas nemogoče odpustiti. Skoraj ni načina. Ampak s tem problemom se sploh ne ukvarjam, ker mislim, da je bolj pametno, če delamo na razvoju.

Kar se tiče moje družine, otrok, je bilo na začetku malo težje. Sploh prvi mandat, ko sem bil praktično 24 ur, malo karikiram, ampak vseeno, na občini in »za občino«. Kasneje, ko smo vsi skupaj našli svoj ritem dela, je bilo lažje, tako da sem si počasi izboril proste vikende. Zdaj sem skoraj vsak vikend z otroci. Z njimi hodim na dirke, športne aktivnosti in podobno. Mora biti res nekaj zelo zelo pomembnega, da se temu odrečem. Na začetku je bila težava z našimi krajevnimi skupnostmi, društvi in podobnimi organizacijami. Potem so se navadili, da je vikend prost in danes vsi spoštujejo, da se ukvarjam z družino. Če imaš družino, jo moraš imeti rad, se ji posvečati, ker je sicer brez zveze, da si jo sploh ustvarjaš... Lahko rečem, da zadnje čase z družino zelo dobro shajamo.

Zaradi županske kariere ste se morali marsičemu odreči, zlasti bolj intenzivnemu družinskemu življenju. Vam je bilo kdaj žal, ker ste šli v to?

Ne, nikoli mi ni bilo žal! Sem zelo ponosen na funkcijo, ki jo opravljam. Prepričan sem, da imajo korist od tega tudi moji otroci in vsi otroci naše občine. Kajti, če veste kakšno je bilo stanje naših osnovnih šol pred mojim županovanjem, da ne govorimo o vrtcih, potem je to zdaj taka sprememba, da če ne zaradi drugega, se je že zaradi tega splačalo, da postanem župan Mestne občine Koper. Kajti, uporabniki vrtca in šole so tudi moji otroci. Nisem si mogel zamisliti, da bi moji otroci morali hoditi v vrtce ali šole, ki so v današnjem času absolutno neprimerne. To so bili objekti še iz tistih časov, ko sem jaz hodil v šolo! Lahko si mislite, koliko časa nazaj je to. Že takrat so bile v zelo slabem stanju in danes bi bilo to nepredstavljivo, nevzdržno. Zelo sem ponosen, da smo to uspeli v relativno kratkem času spremeniti. Pa seveda še marsikaj drugega v našem mestu. Imamo cel kup promenad, urejenih ulic, osvetljena cestišča, promenade, klopce, smetnjake. Mesto je čisto, dnevno čistimo ulice. Tudi na področju logistike smo naredili ogromne korake naprej; prej so bili tu samo semaforji, zelo nevarno je bilo srečevanje po križiščih...

Koliko ste kot župan osebno zaslužni za to, da ima Koper tudi v slovenskem merilu zgledno prometno ureditev?

V primeru logistike absolutno 100 odstotno , seveda z mojimi sodelavci. Ideje so bile moje, kajti sam sem ves ta čas veliko hodil po svetu in to še vedno počnem. Jasno, zanimalo me je, kako se razvijajo druga mesta, države in podobne regije. Leta 2000 sem bil na Rallyju v Montecarlu, bil sem po celotni Franciji in tam so bila že takrat praktično povsod, v vsaki vasi, krožišča. Nikjer ni bilo semaforjev, vse je »laufalo«. Meni ni šlo v račun, zakaj pri nas ni bilo krožišč? Pri nas pa smo morali celo nek zakon spremeniti, da smo lahko križišča spreminjali v krožišča. Vse je bilo skregano z logiko, tako kot je danes marsikaj skregano z logiko v naši državi. Ampak vse tiste stvari, ki jih pelješ po neki zdravi kmečki logiki, se izkažejo neprimerno boljše, učinkovitejše.

Doslej ste se pretežno ukvarjali z infrastrukturo, z urejanjem okolja in prostora. Pred seboj imate še skoraj ves mandat. Kaj je potrebno še končati od tega, kar ste se lotili? Kaj še načrtujete?

Res je, ogromno časa sem porabil in smo porabili na področju infrastrukture, različne infrastrukture. Dejstvo pa je, da smo to nujno potrebovali, kajti brez infrastrukture danes nimaš nobene možnosti vidnega razvoja na kateremkoli področju. Se pravi, delo enega župana ali ene občine, njihova osnovna naloga je urejena infrastruktura v največji možni meri – od kanalizacije, vode in vodooskrbe, cest, logistike, šol, vrtcev, komunale, čistoče, razsvetljave, pločnikov in promenade, do tega, da pripravimo vse skupaj, mesto, regijo, območje za nek nadaljnji razvoj. Kjer pa lahko nastopijo različni akterji, naši domači akterji, lahko lokalni, lahko nacionalni, slovenski, lahko so pa tudi tuji.

Je Koper pripravljen na to?

Mislim, da je Koper danes pripravljen za večje domače ali tuje investitorje. V preteklosti ni bil. Je pa res, da imamo še vedno težavo in ta je sedaj izključno v Ljubljani, in sicer glede podpore na državnem nivoju . Dejstvo je, da karkoli večjega hočeš narediti na svojem področju, potrebuješ najprej ustrezno podporo. V našem mestnem svetu imamo za naše vizije in cilje, ki smo jih zastavili srednjeročno in dolgoročno, vso podporo. Prav tako med prebivalstvom. Na zadnjih volitvah, ki smo jih imeli kasneje kot vsi ostali, sem že v prvem krogu prejel 70 odstotno podporo naših volivk in volivcev. To pomeni, da podporo za naš program nedvomno imamo. Problem pa je, ker se nam stvari ustavijo na državni ravni. Na ministrstvih. Ta fenomen, ta problem na žalost beležimo v vseh mandatih, s strani vseh vlad.

Kako vidite sedanjo krizo, kako bi se je lotili?

Mislim, da je nujno potrebno nižati davke. To je moje osebno mnenje. V vsakem primeru se bo zelo težko izviti iz tega nezavidljivega stanja, v katerem se naša država nahaja. V Kopru smo se prvi dve leti SD-jeve skrajno leve vlade še vedno razvijali, ker smo najeli kredite, ker smo vedeli, da država stagnira, racionalizira upravo in ne troši. Če država ne troši, se stvari tako ali drugače morajo ustaviti. Se pravi, kar naenkrat so preko noči enostavno ustavili vse investicije, tudi za tiste nujno potrebne  infrastrukturne projekte, ki se jih država mora lotiti, če ne danes pa jutri.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bodo tisti delavci, ki bodo ostali čez noč brez dela in jih je nekaj deset tisoč, postali problem socialnih transferjev. Brezposelnim, ki so doma država plačuje nadomestila, ki so le malo nižja od njihovih plač, ki bi jih dobivali, če bi bili zaposleni. Tem delavcem naša država enostavno že tri leta plačuje, da ne delajo. In to se danes nadaljuje. To je nemogoč proces, ki se mora ustaviti. Tako namreč ne gre več.

Mislite, da bi bil vaš ljubljanski kolega bolj uspešen, da bi bolj razumel problem javne uprave?

Jankovič je župan, konkreten človek in je vpet v podobne zgodbe kot jaz. Točno mu je jasno, kje so zavore, kje stvari ne gredo. Vprašanje je, kako on vidi rešitev tega problema, dejstvo pa je, da problem je. In to ve tudi on. Če hočemo biti uspešna država, si je treba zadati cilj. Na primer, leta 2020 imeti 20 milijard prihodkov. Politika se je do sedaj trudila doseči okrog 10 milijard prihodkov, kako priti do 10 milijard prihodkov in 10 milijard odhodkov. To so mokre sanje vsakega politika. Noben še ni rekel, čakaj malo, gremo k višjemu cilju. Ne poznam nobenega cilja v naši državi, vsaj do zdaj še nisem slišal zanj.  Se pravi, če imamo 20 milijard prihodkov in če rabimo 10 milijard odhodkov, kako bomo teh 10 milijard porabili, ali bomo dali milijardo za kulturo, pa še milijardo športu, pa milijardo sem in milijardo tja, to ni nek velik problem.

Torej, poglejmo kako bi prišli do 20 milijard prihodkov letno. To se da, v naši državi se da. Edini način, da je to možno, je drastično znižanje davkov. Prvo leto boš res imel izpad prihodkov in še drugo leto bo tako, tretje leto si že tam nekje okoli ničle, ampak četrto leto imaš že velik plus, da ne govorimo o petem, šestem... in tako naprej. V tem je »štos«! To res ni neka strašna znanstvena fantastika, to je čisto logična zadeva. Poglejte samo tujce. Zakaj nihče ne prihaja plačevat davkov v našo državo?! Ker se mu ne splača. Čeprav je to krasna država in imamo tudi zelo delavne in pridne ljudi. Problem pa je, ker nam država krade. Kajti normalen davek je sprejemljiv, če je pa 50 odstoten, potem to ni več davek, ampak kraja. Poglejte gostince, privatnike, podjetnike; tam kjer se da, ne plačujejo vseh davkov in ne prikazujejo vsega prometa. Tudi vi poznate kakšnega, sem prepričan. Zakaj? Ne zato, ker bi bil lopov,  bandit ali kriminalec! Ni res! Temveč zato, ker če vse to plača in prijavi, ne preživi.

Potem pa človek vidi zjutraj ob 5. ali 6. uri polne avtobuse žensk, ki gredo čistiti v Trst. To ni nikjer prikazano. Ampak to niso gangsterji, ampak delovni ljudje. To so v naši državi delovni ljudje! Če bi država poznala pavšale, kot jih je tudi prejšnja država poznala, bi te gospe plačevale nek določen znesek in bi bile mirne. Lahko bi ta denar nalagale v banko, ne pa skrivale doma pod jogijem. Lahko bi tudi otrokom, vnukom kupile kaj, lahko bi si vzele kredit. A ti ljudje so izbrisani, vsa ta leta so izbrisani in nobenega nič ne briga. Vsi so tiho, samo zaradi tega, ker jih je strah.

Jaz nisem bil tiho in so navalili name iz vseh strani. Davkarija, kriminalisti in podobno. In tako se je zgodilo marsikomu do sedaj in tako se je tudi Popoviču.

Imate še kakšne politične ambicije, ali ste se odločili da boste imeli svojo republiko v Kopru?

Perfektno bi bilo, če bi imeli svojo republiko. Na Obali bi bilo to super, ampak enostavno je to nemogoče. Politiki so razdeljeni na leve in desne, tudi mediji. Več je levih kot desnih, ampak tudi desni jih imajo nekaj in potem tolčejo vsi po vrsti in so vsi drug proti drugemu. Ljudje smo razdeljeni na osnovi NOB-ja. Pol volivcev je tam, pol volivcev tukaj. Nekega preboja ta naša država na tak način ne more narediti, tudi če hoče. Vsaka vlada jih ima okoli 50 odstotkov, toliko kot opozicija. Kaj se da narediti pametnega? Nihče ne more narediti nič. To je isto kot na nogometu, imamo 11 igralcev slovenske reprezentance, 11 tujcev na drugi strani. Teh 11 napade naš gol, ampak od naših jih ne brani naš gol vseh 11, ampak le šest, ostalih pet pa napada lastni gol. Se pravi, da jih je 16, ki nas napadajo. Kako lahko potem zmagaš?! Ni šans! Zato mi nikjer ne zmagujemo. Ko smo postali samostojna država smo bili najboljši v tem delu Evrope. Daleč najboljši in neprimerljivi z Madžarsko, Češko, Slovaško, Poljsko... Kaj pa danes? To je smešno! Niti ubraniti se ne moremo, kaj šele zmagati.  Nikogar ne moremo premagati. Na ta način že ne! In tu je velika težava.

Kako bi se vi pogajali s sindikati, če bi bili predsednik vlade?

Raje bi delal na razvojnih projektih. Če zanemariš razvoj, te lahko vsak zamujen mesec tepe leta. Vlada bi morala stopiti do vseh županov mestnih občin, večjih občin, tistih ki imajo razvojne ambicije, tistih, ki smo do zdaj dokazali in smo tudi vir nekega razvoja naših regij. Dejstvo je, da imamo 211 občin in da je to absolutno preveč. Rabimo 60 občin. Tako kot je bilo včasih. 11 mestnih občin prevzame funkcijo pokrajine. In na osnovi tega bo država neprimerno vitkejša, kot je zdaj.

Ampak to se ni zgodilo v nobeni dosedanji vladi in to se ne dogaja niti zdaj, na žalost. Tako da ne pričakujem čudežev. Upal sem nanje, ampak jih ne pričajujem več. Prej ko slej se bodo ti čudeži morali zgoditi, če bomo hoteli biti kolikor toliko normalna država, primerljiva z zahodom in s tistimi, s katerimi se pač hočemo primirjati. Države ne smeš bazirati na zadnjem delavcu, najbolj navadnem delavcu. Državo se utemeljuje na podjetništvu, na podjetniku, tistem, ki intenzivno dela vsaj osem ur ali več. Ne pa na tistem, ki gre v službo samo zato, da hodi v službo.

Če bomo imeli podjetnike, če bodo podjetniki imeli možnost zaslužiti, potem verjemite mi, da tudi delavci ne bodo imeli težav. Avtomatično se vsi borimo za zadnjega delavca. Če ste podjetnik, mu morete nujno dati toliko plače, ustrezne pogoje, regres in ne vem kaj še vse... Toda ne morete mu tega dati, če ne zaslužite dovolj, tudi če hočete. Izhajam iz obrtniške družine in točno vem kako to izgleda. Ko potrebujete delavce, jih boste dobro plačali, ker če ne jih bom jaz in potem bodo delali pri meni.  Za dobrega delavca ni treba razmišljati, kakšno plačo bo imel. Zelo visoko. Ampak, če smo vsi reveži, potem to enostavno ne gre. Srednji sloj smo ubili, podjetnike smo ubili, zdaj iščemo neke tajkune, kje natanko so, mi ni jasno. Ubili smo tajkune, tajkunčke, tajkunčiče in še malo manjše. Cela Slovenija smo eni sami reveži. Pojdite v Turčijo pa boste videli koliko milijarderjev imajo tam, na stotine. V desetih letih so naredili to.

Kaj je po vašem naš največji problem?

Pred 20, 22. leti smo se odločili, da gremo v kapitalizem. Ampak obnašamo pa se pa, kot da smo še vedno v SFRJ. Slovenci smo še edini, ki smo ostali v SFRJ. Točno tako delamo, kot smo delali prej, obnašamo se identično. Sindikati imajo veliko moč. Poglejte samo te sindikalistične predsednike, konkretno Semolič, niti tega ne pove, kakšno plačo ima! Pa še v državnem svetu je z nami, ni ene seje,  ene komisije, da ga ne bi bilo tam in vse to mu plačajo. Pa še marsikje drugje.

Še mladino so naščuvali, da je razbila pol parlamenta. Zdaj mi vi povejte, kam to pelje? To je nemogoče, ker podjetniki danes ne morejo plačati delavca. Včasih je imel moj oče obrtno delavnico, steklarstvo, velika večina njegovih delavcev je začela pri njem kot vajenci. Oče je mlade fante vzel kot vajence, izučili so se kot delavci, postali so mojstri in na koncu so bili podjetniki. Kako lahko danes  delavec postane podjetnik? 

Mogoče je problem našega sistema v tem, da ga vodijo teoretiki?

Točno tako, teoretiki ga vodijo. Ampak ti teoretiki imajo sklepne račune zgrešene, tu je problem. Njihova miselnost je pač nerealna, ker nikdar niso bili v realnem svetu, in to je velika težava. Vse kar je pravilno, je enostavno. Čim je komplicirano, pomeni, da je nekaj narobe. Vse dobre, pametne, uspešne zadeve so enostavne, tudi Rubikovo kocko je zelo enostavno sestaviti, ampak treba je znati. Mi pa kompliciramo in zato ne gremo nikamor. To je »no future«, bi rekel Pahor.