MIGRANTI, KI SE VRAČAJO: "Hrana in 540 evrov ni dovolj."

"Ko sem prvič vstopil v tabor, sem bil šokiran. Med tistim, kar sem videl in Berlinom, ki sem ga imel v mislih, je bila velika razlika," pravi 24-letni Mohammed. "Potem sem pogledal Berlinčane. Nisem se počutil spoštovan. Ko sem šel v mesto, je bilo jasno, da sem fant iz tabora, begunec."

V agencijah za begunce pravijo, da številka kurdskih beguncev, ki se vračajo domov, raste. Za odhod domov se je odločilo tudi nekaj sto do tisoč Sirijcev, Iračanov in Afganistancev.

Sanjal je o majhni pizzeriji in poroki v Evropi

Mohammed je preživel dva meseca in pol v tranzitnem kampu na obrobju Berlina. Upal je, da bo odprl majhno pizzerijo in zaslužil dovolj denarja za pomoč družini doma. Sanjal je, da se bo poročil in imel otroke v Evropi. Pobegnil je pred finančno krizo v severnem Iraku, polno političnih preteresov in prisotne islamistične države, ki se je nevarno bližala mestu.

Z avtobusom je odšel do Istanbula in hodil osem ur do grške meje. Preostanek poti so ga pretihotapili v hladilniku tovornjaka. "Sedeli smo s koleni pritisnjenimi ob prsi. Komaj smo dihali. Potovanje ni bilo človeško. Počutili smo se kot živina. Ljudje so za veliko in malo potrebo uporabljali plastenke. Smrad je bil neznosen," opisuje Mohammed.

Prihajalo je vse več ljudi, razmere so se slabšale 

V taboru so se razmere začele slabšati, ko je začelo prihajati vse več ljudi. Hrana je bila omejena na dva obroka dnevno. Med lokalnim prebivalstvom in begunci, pa tudi med samimi begunci je začelo prihajati do nasilja. "Zaradi težke situacije v taboru sem ugotovil, da je bilo moje življenje doma boljše," še pravi Mohammed, ki ima doma sicer preskrbljeno družino.

Za pot 20.000 dolarjev 

Nekateri migranti, kakršen je Nawaf Alias, pa imajo pred prihajajočo zimo le šotor. Tudi on se je odločil za vrnitev domov. 35-letnik je bil prisiljen se preseliti v tabor ob kurdskem mestu Dohuk, potem ko je Islamistična država zasedla njegovo vas avgusta 2014. Zaradi krutih razmer v taboru se je odločil za nevarno potovanje v Evropo. Tihotapcu je plačal 20.000 dolarjev, da ju je z 10-letnim sinom pripeljal po kopnem v Nemčijo.

Hrana in 540 evrov ni bilo dovolj 

Po tednu dni na poti in trinajstih dneh v bolgarskem zaporu, sta prišla v vzhodno Evropo, kjer sta si delila sobo še z dvema azilantoma. "Nemška vlada je ponudila hrano in 540 evrov zame in za mojega sina, vendar ni bilo dovolj," je povedal Alias. "Sin je bil žalosten in prestrašen. Ni imel prijateljev, saj je težko našel koga, ki je govoril kurdski ali arabski jezik."

Alias pravi, da je šotor v Dohuku boljši od revščine v Nemčiji. "Moja skupnost me bo sprejela nazaj. Prišli bodo prijatelji, s katerimi bomo spili bivo in kadili, kot prej."