Med pravljico je kar zaspal

Kdaj si se prvič srečal s Caprisom?

Na radio sem prišel spomladi leta 1994. Takrat je bila aktualna zgodba z Deliriumi. Iztok Presl mi je enkrat omenil, da bi lahko kaj delal na radiu. Čez nekaj časa sem se res oglasil, takrat še na stadionu v Šmarjah.

Kdo je takrat ustvarjal radio?

Takrat me je uvajala Anamarija Zadkovič. Takrat so vsi počeli vse, mene pa so na začetku uvajali v voditeljstvo. Takrat so na radiu bili Stofa (Igor Stoisavljević) pa Dj. Pelush, Samo Penko, Elvin Marsič, Adi Voh. Nato so prišli dijaki s svojo oddajo. Aleksander Pahor, Mitja Čehovin, Katja Pišot ... Kmalu sem dobil nedeljski termin, kamor sem ponavadi prihajal naravnost s koncertov in otrokom pripovedoval pravljice.

Kaj ti je ostalo v spominu s tistih časov?

Takrat se je jedlo in pilo nonstop. Ljudje so nam nosili vse vrste hrane. Če bi vso tisto hrano dali lačnim otrokom v Afriki, bi bili še sedaj vsi siti.

Glasba je pomemben del Radia. Kako ste usklajevali lasten okus z željami poslušalcev?

Capris se je razvijal in rastel skupaj s poslušalci. Tudi glasbo smo izbirali sami. Tehnik je izbiral glasbo po svojem okusu. Veliko besede so imeli tudi poslušalci, ki so klicali v program in hoteli eno ali drugo glasbeno željo. Tudi delo z glasbo je bilo drugače. Za mešalno mizo so bile CD-plošče in čez nekaj časa si že na slepo vedel, kje se kakšna nahaja.

Capris je sedaj za slovenske razmere zelo uspešna postaja. Kakšen je recept za tako veliko priljubljenost?

Na Caprisu smo začeli delat kot mulci. Z radiem smo odraščali in razvijal se je z nami. V zadnjih letih je vajeti prevzel Mitja Čehovin in radio se je razvil v to, kar je danes. Mitja je odgovoren tudi za glasbeno kuliso, ki je deležna tudi kake kritike. Kritizirajo pa tisti, ki so z nami cel dan. Večina poslušalcev radio posluša v pasovih, zjutraj na poti v službo, doma, ko pripravlja kosilo, itd. Vedno več nas posluša preko spleta. Poslušajo nas tudi v kakem lokalu na Štajerskem pa na Gorenjskem.

Imate za zgled kak tuj uspešen radio?

Ne, sami oblikujemo program. Če bi se zgledovali po tujih radijskih postajah, bi morali recimo imeti neko število piscev besedil, producentov. Če vzamem le jutranji program, z Iztokom vse pripravljava sama in tudi ko končava z delom, razmišljava o novih domislicah.

Vsako jutro vstati tako zgodaj ni mačji kašelj. Kako ti uspe, da ne zaspiš?

To je cel sistem. Zbudi me najprej Jana Pogačnik. Pokliče me 15 do petih. Nato se parkrat oglasi budilka. Potem je ura pet in dve minuti, ko kličem Iztoka, čez par minut se Iztok zbudi in me pokliče nazaj. Jana je zelo ključna oseba za naš jutranji program, he he...

Znan si tudi kot starejši dvojec dueta Bruno in Giordano. Kje sta našla ta dva, sedaj že skoraj ponarodela lika?

Ko sva z Iztokom začela jutranji program, sva se pogovarjala o kakem humornem vložku. Skupaj sva iskala neke like, ki bi jih lahko vklopili v program. Nekega jutra smo v baru pod radiem naleteli na nekega gospoda, ki je bil cel čas tiho in nas poslušal. Čez nekaj časa je spregovoril v pristni istrijanščini in se razgovoril, pričel je osvajati naša dekleta. Ime mu je bilo Giordano. Drugi dan sva že imela prvo oddajo in tako sta se rodila Bruno in Giordano. Sedaj sta skupaj že peto leto.

V vseh letih se je zagotovo nabralo kar nekaj anekdot. Je kakšna tudi za v javnost?

Z Anamarijo sva vodila program s Primorskega sejma. Zraven je bila jeklenka s helijem za polnjenje balone. Ker nama je bilo dolgčas, sva pričela vdihovati helij in s spremenjenim glasom povezovati program. Pol dneva sva se v eter oglašala s piskajočim glasom. Drugi dan sem imel velik glavobol. Tako da helija ne bom več vdihaval ... Pa še ena: med branjem nedeljske pravljice sem pred mikrofonom zaspal zaradi utrujenosti. A očitno sem med spanjem bral naprej, a nekaj povsem drugega. Iz režije so mi trkali in me poskušali zbuditi. Pravljico sem nekako le prebral do konca in ko sem potem poslušal posnetek, je bilo med pravljico res minuto in pol nekih blodenj ...