Ljubezen rešila koprsko pristanišče!

Povejte mi kaj o tistih časih, kako se jih spominjate?

Najbolj mi je ostalo v spominu, kako smo vdrli v centralne koprske zapore! Bilo nas je sedem. To so bili zapori, ki so bili poznani po vsem najhujšem. Šlo je dobesedno za katakombe, za celice v zemlji, z mokrimi stenami. Te so bile v tistih časih pojem zla oziroma nasilja nad ljudmi. V tistem zaporu so bili zaporniki, ki jih je takrat obsodilo italijansko fašistično sodišče, in bali smo se, da bi jih ubili. Potrebno jih je bilo rešiti, veste. Takrat se je vse treslo, vojna se je bližala koncu in možna so bila tudi taka obračunavanja. Dve stvari sta bili za nas takrat pomembni: da rešimo tiste ljudi in preprečimo razstrelitev pristanišča.

Kaj pa se je dogajalo takrat s koprskim pristaniščem?

Koprsko pristanišče je bilo minirano, Italijani se niso želeli predati, želeli so le prost prehod na morju, da bi lahko šli iz Kopra. Mi na to nismo želeli pristati. To je bilo 13. aprila. Takrat je radiotelegrafist dobil iz Trsta navodila, naj minirajo pristanišče, vendar tega ukaza ni posredoval naprej. Pisal se je Wolfgang Mese, če me spomin ne vara. Bil je zaljubljen v eno Koprčanko, Elso Vascotto. S tem ko ni posredoval ukaza naprej, tudi zaradi ljubezni do te Koprčanke, je naredil veliko stvar. Kasneje nam je pomagal prerezati žice, ostal je v Kopru in si tu ustvaril življenje.

Kako se je po tem odvijalo naprej?

Ja, po tem, ko se je rešilo Koper, je bil na vrsti Trst. Tukaj je bila druga četa četrtega bataljona osemnajste brigade. V sestavi te čete je bilo sicer sprva 45 ljudi, vendar se jim je priključilo ogromno prostovoljcev. Praktično vse, kar je lahko hodilo, se je priključilo tej zaključni akciji. Iz Istre pa je prihajala takrat ena nemška kolona in v bližini Trsta so se udarili. Nastala je huda borba. Nemcem so se namreč pridružile še njihove enote, ki so bile na Markovcu in v okolici.

Kakšno vzdušje je bilo ob koncu vojne?

Veselje je bilo nepopisno! Po štirih letih bojev, muk, trpljenja se je bližal konec. Bili smo lačni, bosi, raztrgani ... Vojna je bila grozna! Zato smo njen konec doživljali kot konec nekega mračnega obdobja. Dekleta so nosila zastave, ki so jih pripravila vnaprej, veliko je bilo objemanja na tankih in vozilih, ko so vojaki vozili dol.

Kakšna so bila takrat vaša pričakovanja, ste bili razočarani, ker Trst ni prišel pod Slovenijo?

No, jaz sem prišel iz brkinskega blata na morje, tako sem bil vesel že iz tega vidika. Nikoli ne bom pozabil, da je bilo takrat na Obali ogromno češenj. Žalostni pa smo bili, ker so kasneje naše slovenske enote morale zapustiti Trst. Potrebno je bilo skrbeti za otroke, starce, za ranjence. Veliko je bilo tega. Jaz sem šel v partizane, ko sem bil star petnajst let. Kasneje so mi pomagali pri šolanju, ker sem se izkazal kot redoljuben fant. Moram povedati, da je bil takrat Koper leglo fašizma, predvsem staro mestno jedro. V Loggi so se, na primer, zadrževali samo italijanski aristokrati. Gledali so nas postrani, kot bi bili manjvredni, ko smo vstopili v kavarno. En ribič ali delavec v ladjedelnici tam ni imel kaj iskati! Razlika med mestom in podeželjem je bila velika. Na deželi so bili praktično samo koloni, ki so delali za italijanske veleposestnike, ki so jim odvzeli zemljo. Ko so po drugi svetovni vojni tukaj uvedli jugo lire, so se italijanski trgovci v Kopru temu uprli, češ da za jugo lire že ne bodo prodajali. Takrat smo nahujskali fante iz Puč, Krkavč in okolice, da so prišli dol v Koper in jim razbili vse izložbe.