Ko zasijejo v vsej svoji lepoti ...

Takrat zasijejo grobovi v vsej svoji lepoti. Sveže cvetje, čeprav je sezona zanj že zdavnaj mimo, se bohoti na vsakem milimetru prostora, kjer smo še pred tem zamenjali pesek, posadili nove krizanteme in prinesli svežo zemljo. Verjetno se je težko boriti proti globoko zasidrani kulturi in vsesplošnemu prepričanju, da mora biti na tisti dan na grobu vse urejeno do zadnje podrobnosti. V to popolno sliko spadajo seveda tudi sveče vseh možnih barv in oblik, zaradi katerih se police v prodajalnah kar šibijo: vijolične, standardne rdeče ali turkizno zelene, okrogle in nizke, ozke in visoke, ... Poleg tega se, kako nenavadno, svečam vsako leto pred 1. novembrom znižajo cene. Pa čeprav človek ob vseh blaznih popustih na koncu še vedno ne ve, kam so zbežali vsi evri z računa. 

A moram priznati, da nikoli nisem ravno popolnoma razumela, zakaj moramo tistim, ki so z nami že tako ali tako − v mislih − nameniti prav poseben dan. Je ta dan res potreben? Skoraj ne verjamem, da se ljudje na tiste, ki so bili nekoč z njimi in jim nekaj pomenijo, ne spomnijo že med letom. Seveda to sklepam po sebi. Saj veste, hočete kupiti nov pulover, pa se spomnite, da je bila siva barva najljubša barva vašega pokojnega strica. Ali pa se, ko se znajdete v težki dilemi, vprašate: "Kako bi v tej situaciji ravnala nona Meri?" Prijateljica mi je zaupala, da se zdaj, ko njenega dedka že več kot desetletje ni več, vedno pogosteje spomni na njegove "pridige", kot jih je imenovala nekoč. Danes pa, ko vrti film nazaj, ugotavlja, da je imel Jože res marsikdaj prav. Skratka, tisti, ki smo jih ali pa nismo cenili, so pa bili del našega življenja, so v naših mislih s prazniki ali brez njih! Poleg tega, ste kdaj pomislili, kaj se dejansko zgodi s svečami, ko odslužijo svojemu namenu? Seveda, pristanejo v smetnjakih. Samo lani smo Slovenci z njimi pridelali dve toni in pol odpadkov! Tudi zato se zdi letošnja akcija Ministrstva za kmetijstvo in okolje "Bi prižgali letos svečo manj?" še kako na mestu.

Počastitev spomina na vse, ki so bili nekoč z nami, ki nam še vedno nekaj pomenijo, je nekaj, kar spada v posameznikov vsakdan, čez vse leto, in ne zgolj na tisti dan, ki je določen za to. Ali pa celo − in vem, da marsikdo to počne izključno in samo zaradi tega − ker se zavedamo, da nas bodo videli vsi sosedje, ali pa, še bolje, sorodniki, ki nas ne marajo. In tudi zato del mene razume vse, ki se obisku pokopališč na prvi november izognejo v velikanskem loku.

Seveda pa ne smemo in niti ne želim zmanjševati pomena tega dneva vseh svetih v kontekstu katoliškega praznika, ki ga praznujejo povsod po svetu v čast in spomin vseh svetnikov. Izredno zanimivo je, kako dolgo ta praznik pravzaprav že obstaja ... Cerkev se je zaradi naraščajočega števila mučencev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se jih spominjali. Tak dan je bil v Rimu 13. maj, papež Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november, ki se ga kot praznik obeležuje že od leta 835. Pri nas po 2. svetovni vojni poznamo praznik Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, državni praznik pa je 1. november kot dan spomina na mrtve postal po letu 1991. Se ga pa ne praznuje povsod enako.

V Mehiki, recimo, praznovanje ni niti pod najbolj razno mirno ali spokojno, kot je pri nas. Drugega novembra se zbere mehiška družina in praznuje kar na grobu − člani družine se zabavajo, jedo in pijejo, vse zgolj in samo v spomin na svoje pokojne potomce in svetnike, ki jih varujejo. Na grob pokojnih otrok prinesejo igrače, na grob pokojnih odraslih pa tekilo ali mezcal. Malo za šalo, malo zares: si predstavljate kaj takega pri nas?

Kakor koli, ko pride moj čas ... Ne potrebujem prostora, ki bi me omejeval in ki bi prisilil kogar koli, da me obišče samo tam. Sploh pa ne zgolj na točno določen dan! Veliko bolj cenim misel. Misel zna leteti in lahko pristane kjer koli, predvsem pa ni omejena na en samcat dan v letu.
Pa ne glede na to, ali boste v prihodnjih dneh prižgali svečko v mislih ali se odpravili na pokopališče: naj bo to tudi dejanje slavljenja življenja tukaj in zdaj. Prepričana sem, da vam predniki ne bodo zamerili.