Kdo bi pogrnil na izpitu za starševstvo

Tudi moja mala disfunkcionalna družina je tipično primorska: mediteransko olivne polti, a bolj bela od turistov. Sorodniki s Koroške se mi posmehujejo, ko kažem bele noge in se obsedeno mažem s kremami za sončenje. Na kopališče odhajajo ob desetih, ko se prebudijo iz z Laškim inducirane kome, nato pa si poležavanje na plaži razlagajo zelo dobesedno: svoje maščevje in kožo, stric pa tudi kožuh, postavijo na ogled vesoljnemu stvarstvu z namenom žarčenja. Iz njih puhti. Voda izpareva, bakterije se cvrejo in bacili množično zapuščajo pregreti organizem, če bi lahko, bi se še dlake potegnile skozi pore v spodnje nadstropje, preden zoglenijo.

V tem jih obiščem in prekinem njihov dremež pravičnih. Tako zagoreli so, da se bodo upravičeno pred drugimi sorodniki in sosedi postavljali, da so bili na morju. Mislite, da je ta kliše že preživet? Ni. Trend izogibanja močnemu soncu je očitno oplazil samo nekatere.

"Pridi še ti, voda je perfektna!" stric pokaže na vodo, polno trave in spominjajočo na skuhano brozgo, ki so jo pili sužnji-fazani na pomorskem krstu.

"Samo pozdravit sem prišla," sem rekla, medtem ko sem si brisala pot pod sončnimi očali in si naravnala ogromen slamnik. "Še nekaj minut, pa grem po tamalo v varstvo."

Stric je narejeno razočarano cmoknil, sestrična pa se je mazala s svetlečo pomado. Lahko bi se tudi z oljem za cvretje.

"Kaj misliš, to ali to?" mi pod nos porine kremo s faktorjem 4 in drugo s faktorjem 10. Pokažem na drugo in se namrščim.

"Kako dolgo boste pa tu?" vprašam.

"Tam do ene štirih, potem se že ohladi," mi razloži, kot da res ničesar ne razumem.

Medtem ko se poslavljam in v japonkah po najboljših močeh preskakujem druge ražnjiče ter se trudim, da ne bi komu stopila na brisačo, me preseneti predvsem vrvež. Zvok otrok. Živžav. Razgledam se.

Okrog mene vse gomazi z golimi ritkami in rokavčki. Vprašam se, ali je folk res tako zelo prfuknjen? Komu danes še ni jasno, da ni zdravo ostati na soncu v času, ko je najmočnejše, še posebej ne za otroke? Da jim ne delamo usluge, tudi če jih debelo namažemo s kremami za sončenje (ki, verjetno ni vredno omembe, so že same po sebi polne nepotrebne kemije)? Komu?

Spomnim se še na vse tiste starše, ki se odločijo z dojenčki potovati v tujino. Za teden ali dva. Da se posončijo na plaži pri 33 + stopinjah. V kakšni oddaljeni deželi po možnosti, kamor je treba še potovati, bodisi z avtom bodisi z letalom, v katerem se dojenčki nemočno derejo, kajti – kaj je njim tega treba? Res jim ni treba. Res ne. Če bi bil to izpit za starševstvo, dragi moji, bi ti starši za moje pojme pogrnili.

Sorodniki obljubijo, da se bodo prikazali na plaži tudi popoldan, ko se prideva z malo pomakat v juhico.

Resnici na ljubo, nekoč ni bilo tako. Ali ni res? Ne spomnim se, da bi bilo kdaj v mojem otroštvu tako zelo vroče. Bili smo presenečeni, če je termometer pokazal 30 stopinj. Na soncu si bil lahko bistveno dlje časa, nihče se ni toliko ukvarjal s kremami. Nihče se tudi ni obremenjeval zaradi kakšnih opeklin od sonca. Danes glede tega vlada upravičena histerija, saj je kožnega raka več kot kdajkoli prej. Jaz se pa spomnim samo poletij, ko si ponoči še lahko spal, čeprav nihče ni imel klime v stanovanju. Spomnim se zelenih pomladi, deževnih jeseni in zime s snegom, celo na Obali. Zdaj smo vse bolj podobni Grčiji. Na žalost ne le v vremenskem pogledu.

O potovanju v čas zadnje čase vse bolj razmišljam. Kot da bi jih pri tem vodila neznana sila, so mi pod roke prišle vse možne knjige na to temo. Ob "Da o psu sploh ne govorimo" avtorice Connie Willis sem razmišljala o tehnični plati potovanja v čas. O skokih v preteklost, o posledicah tega. Na žalost me je prav zaradi podobnosti knjigi Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo začela že v II. delu strahotno dolgočasiti. Veliko bolj osvežujoče je bilo prvič prebrati Artemisa Fowla. Kdo si ne bi želel znati ustaviti čas?

Če bi se lahko podala v kakšno časovno obdobje, v katerem bi lahko ustavila čas, bi se vrnila v poletje 1991. Pred veliko vojno, a malo po osamosvojitvi. V čas, ko smo še živeli skupaj, mama, tašča, tast, volk in jaz. Poznava se od otroštva, pravzaprav od rojstva. Takrat sva skupaj zbirala školjke, jih pobarvala in jih prodajala na uličnem vogalu mimoidočim. Zaslužila sva dva, tri cekine, da je bilo za sladoled. Takrat je bil skoraj zastonj, a so bile kepice mikroskopske. Vozila sva se na kolesu in bila tako opraskana po kolenih, kot bi po asfaltu na njih prehodila pol Pirana. Od plezanja po pinijah sva bila rjava od smole, ki se je nisi mogel rešiti, pogosto tudi po obrazu, največ pa na rokah in komolcih. Kopali smo se na Bernardinu in z maskami sva se potapljala, dokler ni nekega dne volku pritekla kri iz ušesa.

Ko prideva z malo na plažo, je ura že pol sedmih. Odlično je. Voda je topla, plaža se počasi prazni, prostora je dovolj. Sorodniki se z nami namakajo in ščijejo v morje, pri čemer se obzirno umaknejo pet metrov proč, nato pa je že čas za malico. Mala noče iz vode. Briga jo za breskve. Ko jo kričečo potegnem ven, je že vsa plava in drgeta, kurjo polt ima tako, kot bi jo pravkar kdo oskubil. Sorodniki me zaskrbljeno gledajo in kar zmajujejo z glavo, medtem ko jo tresočo drgnem z brisačo.

"Morali bi priti vsaj tri ure prej. Takrat je bilo še toplo."

Po njihovem sem pravi zgled brezbrižnega starševstva, ki bi nedvomno pogrnil na izpitu.

Lep pozdrav iz volčine,

Volkulja