Kaj Hrvaška skriva Sloveniji glede črpanja nafte?
Hrvaška ima dolgoročne plane s črpanjem nafte pod morskim dnom Jadrana. Reševanje izpraznjene državne blagajne in energetske samozadostnosti naj bi potekala prav prek iskanja novih nahajališč ogljikovodikov. Za takšne posege potrebuje tudi dovoljenja okoliških držav, včeraj je na to temo potekala javna razprava, ki pa je postregla z več odprtimi vprašanji kot konkretnimi odgovori.

Hrvaška predstavnika Barbara Dorić iz agencije za ogljikovodike in Mirko Mesarič iz družbe Ires, ki je pripravila študijo vplivov na okolje, sta po predstaviti projekta dejala, da od Slovenije ne pričakujeta kakšnih zadržkov oziroma nasprotovanje projektu.
Vsi postopki tečejo, manjka samo še podpis pogodb
Hrvaška naj bi, ko se končajo postopki presoje vplivov in okoliške države podajo svoje pripombe, podpisala pogodbe z naftnimi družbami, da te lahko začnejo z monitoringom, ki bi trajal pet let. "Prve tri leta bi izvajali 3D snemanja iz ladij in na podlagi posnetkov v naslednjih dveh letih izvedli nekaj vrtin. Če bi se izkazalo, da so zaloge ogljikovodikov skladne s predvidevanji, bi naslednjih 25 let te ogljikovodike tudi črpali," je dejala Doričeva, ki pa ni želela odgovarjati na številna pereča vprašanja zainteresirane javnosti in stroke, češ da to ni predmet debate.
Številna vprašanja tako ostajajo odprta, med drugim tudi, ali bodo na Hrvaškem izvedli referendum, glede na to, da predhodne ankete kažejo, da 75 odstotkov državljanov nasprotuje projektu, nejasno ostaja tudi, kako se bodo lotili monitoringa v severnem delu Jadrana, kjer še ni določena meja s Slovenijo. "To ni predmet današnje debate," je bila ostra Dorićeva, domači predstavniki ministrstva za okolje in prostor pa so pri vsem skupaj le poskušali utišati javnost, ker da imajo njihovi hrvaški kolegi prav.

Na strokovna vprašanja ni bilo odgovora
A številna opozorila prihajajo iz ust strokovnjakov, med drugim je Robert Turk iz Zavoda za varstvo narave poudaril, da študija ne predvideva dodatne zaščite treh območij ključnih za biodiverziteto v Jadranskem morju, Vlado Malačič iz Inštituta za biologijo pa je poudaril na katastrofalne posledice v primeru naravnih nesreč.
Čeprav je možnost nesreče eden od avtorjev študije Mirko Mesarič skorajda izključil. Poudaril je tudi, da je zgodovina črpanja ogljikovodikov iz Jadrana stara že 60 let. Pri nekaterih strokovnih vprašanjih pa je kljub prevejalki dejal, da vprašanja vsebinsko ne razume. Prav zaradi tega, ker mnoga poglavja ostajajo odprta in nerazjasnjena, je Greenpace podal zahtevo na Ministrstvo za okolje in prostor, naj Hrvaško zaprosi za podaljšanje roka za oddajo pripomb za mesec dni, a so naši birokrati to že na sami razpravi takorekoč zavrnili, ker da je bilo časa dovolj in gradivo dovolj zgodaj poslano.

S.O.S. za Jadran, Greenpace svari pred katastrofo
"Če bi se zgodila nesreča in bi prišlo do uhajanja nafte, bi to bila katastrofa enormnih razsežnosti. Jadransko morje je precej zaprto in da bi se voda menjala bi bilo prebnih vsaj 80 let. Zato smo želeli opozoriti na kratkovidnost tovrstnih posegov. Po drugi strani Hrvaška ne vlaga v obnovljive vire, čeprav imajo kot država eno najvišjih povprečij sončnih ur imajo manj sončnih elektrarn kot recimo Maribor. Ogrožajo vse, zato smo želeli podaljšanje razprave, da se javnosti predstavi, kaj ta projekt pomeni, a kot kaže, tega ne bo," je dejala Nika Štros vodja Greenpacea Slovenija.
Greenpace je sicer pred morsko biološko postajo v Piranu, kjer je potekala razprava, uprizoril tudi mini protest S.O.S. za Jadran. V okviru istoimenske kampanje so v Sloveniji v dveh tednih zbrali 6900 posameznikov in organizacij, ki je oddalo svoj podpis v podporo skupini, ki se na Hrvaškem bori za ustavitev projekta.
Vir: Jaka Vran



Comments 0
Be the first to comment.