Javna priznanja krivde nov medijski hit?

Spoved, kot jo verniki poznajo v iz cerkve, ima dolgo zgodovino. Šele od zgodnjega srednjega veka pa je priznanje oziroma spoved postala zasebna zadeva, skrita očem in ušesom javnosti. V zadnjih dveh desetletjih predvsem izpovedi znanih osebnosti skrbijo za zanimanje javnosti. Armstrong ob tem ni osamljen. Atletinja Marion Jones se je na primer leta 2008 prav tako v šovu Winfreyjeve spovedala, da je jemala prepovedana poživila. Tudi sloviti golfist Tiger Woods se je po dokazani nezvestobi zatekel k televiziji, priznal svoje grehe in se opravičil prizadetim članom družine in navijačem.

Dva znana športnika sta si za delitev resnice izbrala knjižno obliko. Ameriški teniški igralec Andre Agassi, osemkratni zmagovalec turnirjev za veliki slam, je v svoji avtobiografiji priznal, da je vzel mamilo metamfetamin in nato vodstvo ATP prepričal, da ga je vzel "po nesreči". Britanski kolesar David Millar pa je v svoji avtobiografiji opisal, s kakšnimi pritiski se je v karieri srečeval; kot glavni akter ekipe Cofidis je v želji po vrhunskih rezultatih posegel tudi po prepovedanih sredstvih, danes pa je najbrž tudi zato eden glavnih nasprotnikov dopinga.

Niso pa samo športniki tisti, ki priznavajo svoje napake javnosti. Ameriški predsednik Bill Clinton je v "zgodbi Monica Levinsky" prav tako javno priznal, da je prevaral soprogo, v javnosti se je skesal kalifornijski guverner in igralec Arnold Schwarzenegger, prejemnik Nobelove nagrade za književnost Günter Grass je priznal, da se je malo pred koncem druge svetovne vojne včlanil k pripadnikom nacistične enote SS, med zadnjimi je s položaja "odneslo" nekdanjega nemškega obrambnega ministra Karl-Theodorja zu Guttenberga, ki je priznal plagiatorstvo svoje doktorske naloge ...