IZ SOLKANA MED SVETOVNE ZVEZDE – ANA ŠULIGOJ: "Ne bi bilo slabo enkrat delati tudi za Coldplay"

Pot Ane Šuligoj se je začela precej bolj skromno, z glasbo v Novi Gorici in šolanjem v Ljubljani, nadaljevala pa se je z velikim preskokom čez Atlantik. Na Berkleeju je postopoma našla področje, v katerem lahko združuje glasbo, vizualno ustvarjanje in tehnologijo, danes pa za odri velikih koncertov skrbi za to, da glasba dobi tudi svojo svetlobno zgodbo. V intervjuju je spregovorila o odhodu v ZDA, začetkih v koncertni industriji, sodelovanju pri odmevnih produkcijah ter o tem, kaj se skriva za glamurjem velikih odrov.

Ana, odraščali ste v Solkanu. Ste si takrat sploh predstavljali, da vas bo glasba nekoč pripeljala v Boston in na velike koncertne produkcije?

Da me bo pot pripeljala tako daleč čez lužo, seveda ne. Zdi se mi, da kot otrok nimaš prav jasne predstave, kakšno življenje želiš imeti, sem pa sama že zelo zgodaj precej dobro vedela, kaj me zanima. Ob koncu osnovne šole sem že razmišljala o organizaciji koncertov, nisem pa imela prave predstave o tem, koliko različnih poklicev in funkcij sploh obstaja v glasbeni industriji.

Slovenska koncertna industrija ni tako velika in razvita kot denimo ameriška, zato za številne poklice niti nimamo ustaljenih slovenskih izrazov. Kar nekaj časa sem se zato iskala in ugotavljala, katero področje me zares najbolj zanima.

Šele na Berkleeju sem zares potrdila, da je Lighting Design tisto, kar želim delati. To je poklic, v katerem lahko združiš kreativnost, oblikovanje vizualne podobe, delo z ljudmi, tehnično znanje in tudi poslovne veščine. Zelo pomembno je tudi razumevanje glasbenika oziroma njegove blagovne znamke, saj mora svetlobna podoba odražati njegovo glasbo in identiteto. Prav ta kombinacija me najbolj privlači.

Kako je prišlo do odločitve za študij na Berklee College of Music in kako težak je bil odhod iz Slovenije v ZDA?

Iskreno, precej nenadoma, haha. Kromatično harmoniko sem študirala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Moj profesor Klemen Leben je res odličen človek in predavatelj. Na začetku četrtega letnika sva imela resen pogovor o mojih nadaljnjih ciljih in omenil mi je, da imam izreden talent za organizacijo koncertov ter da bi bilo morda vredno razmisliti, ali me ta smer zanima tudi poklicno.

On mi je pravzaprav dal neko potrditev oziroma dovoljenje sami sebi, da so te sanje lahko dosegljive. Do takrat si sama nisem dovolila, da bi jih zares sanjala, ker nisem bila prepričana, da je to lahko realna kariera.

Potem se je začel moj 'Google search'. Mama je izbrskala Slovenko, ki je diplomirala na Berkleeju, in stopila sem v stik z njo. Po najinem pogovoru sem vedela, da je Berklee prava univerza zame, in začele so se priprave na avdicijo in intervju.

Zelo srečna sem, da sem dobila dobro štipendijo, ki mi je pokrila večino šolnine, vendar so bili stroški še vedno tako visoki, da si študija z družino preprosto nismo mogli privoščiti. Življenjskih stroškov v Bostonu si z eno povprečno slovensko plačo preprosto ne moreš privoščiti. Začela se je prava iskalna akcija za dodatnim denarjem. Organizirala sem vse od koncertov do kampanje GoFundMe, ogromno sreče pa sem imela tudi s tem, da sem še pred odhodom našla skupnost v Bostonu, ki mi je za prvi semester ponudila brezplačno prenočišče.

Odhod je bil zato prepleten z veliko čustvi. Denarja sem imela dovolj samo za en semester. V bistvu sta obstajali dve možnosti: čez štiri mesece se vrnem domov ali pa ostanem. Nisem obupala. Zgodila se je druga možnost, ostala sem.

Vaša pot se je začela z glasbo, danes pa ustvarjate svetlobno podobo koncertov. Kdaj ste ugotovili, da vas prav ta svet najbolj privlači?

Točnega trenutka ne znam določiti, vem pa, da mi je postalo zelo jasno nekje v drugem ali tretjem semestru na Berkleeju. Bilo je veliko manjših trenutkov, ki so me pripeljali do tega odgovora, zato ne morem reči: "To je bil tisti trenutek."

Spomnim se pogovora s Sooner Routhier, eno najuspešnejših Lighting Designerk v industriji, ki med drugim dela tudi za Coldplay, skupino, ki jo obožujem. Spodbudila me je, da sem se začela resneje razvijati v tej smeri in razmišljati o tem kot o svoji karieri.

Nato sem imela pripravništvo pri podjetju, kjer delam še danes. Sprva sem bila vodja najemov, hkrati pa sem lahko hodila na koncerte in pomagala tudi tam. Kadarkoli sem imela možnost, sem se priključila ekipi za luči, spraševala in poskušala izvedeti čim več. Vse, povezano z lučmi, me je fasciniralo. Na koncertih sem, po pravici povedano, skoraj ignorirala druge oddelke. Vedno sem nekako končala pri lučeh in tam ostala.

Kako bi nekomu, ki vašega poklica ne pozna, opisali delo Lighting Designerja in Lighting Programmerja? Kaj vse se skriva za lučmi, ki jih občinstvo vidi na koncertu?

Lighting Designer oblikuje in načrtuje svetlobno podobo koncerta, Lighting Programmer pa kreativno vizijo oblikovalca prevede v dejanski šov in je odgovoren za programiranje luči.

Pri obeh vlogah je zelo pomembno, da dobro poznaš glasbenika, njegovo vizualno identiteto in namen turneje. Moja trenutna izvajalka Yaelokre ima na primer zelo prepoznavno srednjeveško vizualno podobo in želi bolj teatralen način osvetlitve. Pri Hayley Williams pa trenutna turneja temelji precej bolj na mračnosti in različnih razpoloženjih.

Glasbo moraš zato poslušati praktično ves čas ter iz nje in vizualne identitete izvajalca črpati ideje za celotno svetlobno podobo. Ko so postavljeni osnovni kreativni okvirji, pridejo na vrsto proračun, postavitev luči, izbor opreme in številni osnutki.

Nato sledi zelo podrobno delo na posameznih skladbah, od barv in intenzitete do gibanja in svetlobnih sprememb. Če se koncert snema, moraš razmišljati tudi o tem, kako bodo luči videti na kameri.

Pri programiranju moraš glasbo poznati skoraj do najmanjšega detajla. Vedeti moraš, kdaj pride določen udarec in kako se skladba razvija. Vse te trenutke moraš nato prevesti v luči.

Potem pride dan koncerta. Vse moraš postaviti, preveriti, kako je videti v živo, in pogosto tik pred nastopom popravljati zadnje podrobnosti. Če gre med koncertom kaj narobe, moraš težavo rešiti ali se ji prilagoditi, medtem ko se nastop že odvija.

Sodelovali ste že pri produkcijah, povezanih z velikimi imeni, kot so Hayley Williams, Jack White in Ghost-Note. Se spomnite trenutka, ko ste prvič pomislili: "Zdaj pa res delam na velikih koncertih"?

Joj, čisto iskreno, mislim, da tega trenutka še nisem imela. Morda zato, ker sem ves čas tako osredotočena na to, kaj je naslednje in kaj se lahko še naučim, da se niti ne ustavim in pomislim, da že delam na večjih koncertih.

Seveda se kdaj za sekundo ustavim in pomislim, kako noro je, da sem tukaj. A večinoma sem še vedno osredotočena na rast in na to, kam želim priti.

Posebna zgodba vas povezuje s Hayley Williams, ki je vaše delo tudi javno pohvalila. Kakšen občutek je, ko nekdo, ki ste ga nekoč občudovali kot glasbenega idola, opazi vaše delo?

Pohvala Hayley Williams je bila za celotno ekipo nekaj posebnega. Mislim, da nihče od nas ni mogel prav verjeti, da je na svojem Instagram profilu objavila, da je koncert izgledal in zvenel odlično, nato pa nam je priskrbela še vstopnice za svoj koncert v Bostonu. Njena pohvala mi bo zagotovo še dolgo ostala v spominu.

Veliko vam pomeni tudi Coldplay. Ob njihovem koncertu v Bostonu ste imeli priložnost obiskati backstage in govoriti z ljudmi iz njihove produkcijske ekipe. Kako ste doživeli ta trenutek?

Oh joj, spomnim se, da so se mi kar rosile oči in da sem v nekem trenutku dobila cmok v grlu. Skozi leta sem uspela vzpostaviti res veliko stikov z ljudmi iz glasbene industrije in ti kontakti so me pripeljali tudi do Coldplaya. Kar nekaj članov njihove ekipe mi je še danes v veliko mentorsko podporo.

Ko so bili v Bostonu, sem jih kontaktirala. Svojega produkcijskega mentorja do takrat še nisem spoznala v živo, zato sem mu pisala, da prihajam na koncert, in ga vprašala, ali bi se lahko spoznala. Ko sem prišla tja, me je neposredno peljal v backstage in si vzel čas za odgovore na milijon vprašanj, ki sem jih imela.

Predstavil me je tudi številnim ključnim ljudem njihove produkcijske ekipe. Presenetilo me je, kako prijazni so bili vsi. Pripravljeni so bili odgovoriti na vsa moja vprašanja in res so si vzeli čas zame. Povabili so me celo, da koncert spremljam iz njihovega produkcijskega šotora.

Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin en stavek. Ko sem se jim zahvalila za čas, so mi odgovorili približno v smislu: "Naše znanje moramo predati mladim ljudem. Vi boste vodili industrijo, ko nas ne bo več."

Ta stavek me je res čustveno presenetil. Nisem si predstavljala, da bodo ljudje na njihovi ravni tako radodarni s svojim časom in znanjem. Pokazalo mi je tudi, kako pomembno je, da znanje v tej industriji kroži naprej. 

Na Berkleeju ste za velik multimedijski projekt prejeli Leadership Award. Kaj vam je pomenilo, da so vaše delo prepoznali na univerzi z več kot 8.000 študenti?

To je bil trenutek, ko so vse dolge ure dela, skoraj tri leta priprav od ideje do realizacije, stres, negotovost in trdo delo dobili izjemno potrditev šole.

Šlo je za velik multimedijski koncert v glavni dvorani Berkleeja, pri katerem je sodelovalo več kot 100 študentov s treh bostonskih univerz. Projekt je združil orkester, film, več projekcij in LED-zapestnice, zato je moralo biti vse med seboj usklajeno in sinhronizirano.

Leadership Award je ena pomembnejših nagrad na Berkleeju in jo vsako leto prejmeta le dva ali trije študenti za izredne vodstvene sposobnosti. Projekt, ki sem ga vodila, je bil po mnenju številnih profesorjev zelo zahteven. Tudi produkcijska ekipa Berkleeja je bila presenečena nad njegovim obsegom in nad tem, da mi ga je uspelo izpeljati.

Koncerta se je udeležilo tudi veliko ključnih ljudi z vodstva Berkleeja. To mi je pokazalo, kako pomemben je bil projekt za univerzo, mi je pa njihova prisotnost pustila tudi kakšen siv las, haha. Toliko tehničnih stvari bi namreč lahko šlo narobe, da bi se koncert brez težav sesul. Zato sem še toliko bolj čutila odgovornost, da mora projekt uspeti.

Koncertna industrija je navzven pogosto videti zelo glamurozno. Kakšna pa je resničnost vašega dela? Koliko je za velikim koncertom stresa, dolgih delovnikov in odgovornosti?

Navzven je koncertna industrija res videti glamurozna, v ozadju pa je ogromno neprespanih noči in delovnikov, ki niso omejeni od 8. do 16. ure, ampak pogosto trajajo ves dan in pozno v noč. Včasih nimaš niti veliko časa, da bi kaj pojedel.

Odgovornosti in stresa je ogromno, seveda pa je odvisno od tega, v kakšni funkciji sem. Če sem tehnična vodja, imam veliko odgovornost za to, da je vse postavljeno varno. Ves čas moraš paziti na varnost sebe in drugih, hkrati pa je velik časovni pritisk.

Velikokrat tehnologija ne sodeluje z nami in takrat se borimo s časom ter rešujemo tehnične težave, medtem ko drugi oddelki čakajo, da lahko nadaljujejo svoje delo. Luči so med prvimi stvarmi, ki gredo v zrak, in med zadnjimi, ki po koncertu pridejo dol, zato smo pogosto vključeni praktično ves čas postavljanja in podiranja produkcije.

Ko delaš sam dizajn, je odgovornost morda še večja, saj moraš sprejemati kreativne in tehnične odločitve, včasih tudi v zadnji sekundi. Programerska vloga pa je velikokrat lovljenje zadnjih sekund. Med koncertom se zgodijo stvari, ki jih nisi mogel predvideti, in jih moraš reševati sproti. Koncert pa se mora nadaljevati. Zato imamo pregovor: "Show must go on!"

Kako vas je življenje v Bostonu spremenilo? Kaj danes najbolj pogrešate iz Solkana oziroma s Primorske?

Definitivno sem postala zelo samostojna. Navadiš se skrbeti za vse, saj si praktično za vse sam. Tukaj sem spoznala tudi, kako pomembno je imeti dobro skupnost in prijatelje, na katere se lahko vedno obrnem. Vedno so mi pripravljeni priskočiti na pomoč, tudi takrat, ko mi je težko prositi zanjo. Seveda pa lahko o mamini joti, potici, štrukljih in domačem pršutu ter salami samo sanjam.

Pred vami so nove produkcije in mednarodne turneje. Kaj je vaš naslednji veliki cilj in za katerega izvajalca bi si nekoč najbolj želeli oblikovati svetlobno podobo koncerta?

Trenutno se odpravljam na turnejo po Evropi, Kanadi in ZDA z glasbenico Yaelokre. Na poti bom od oktobra skoraj do konca decembra.

Dolgoročno želim nadaljevati v tej smeri, črpati znanje od bolj izkušenih ljudi v industriji in postopoma priti do večjih produkcij in sodelovanj. Ne bi bilo pa slabo enkrat delati tudi za Coldplay, haha.

Če bi danes lahko nekaj povedali mlajši Ani iz Solkana, ki še ni vedela, da jo bo pot odpeljala v ameriško koncertno industrijo, kaj bi ji povedali?

Predvsem bi ji rekla, naj nikoli ne obupa. Skozi svojo pot sem se naučila, da je z veliko trdega dela in vztrajnosti mogoče doseči precej več, kot si včasih predstavljaš.

Ne bo vedno lahko in velikokrat ne boš vedel, kako boš prišel do cilja. Toda če vztrajaš in ne odnehaš, se lahko stvari, ki so se ti nekoč zdele nemogoče, dejansko zgodijo.

Ugotovila pa sem tudi, da v tej industriji ni pomembno samo to, kako dober si pri svojem delu. Zelo pomembno je, kakšen človek si, kako delaš z ljudmi in kakšno energijo prineseš v ekipo. Glasbena industrija je majhna in nikoli ne veš, s kom boš čez nekaj let znova delal.