Geneza

Nekoč, v daljni mistični prihodnosti, je boginja Ideja zaskrbljeno strmela navzdol in si ogledovala zapuščeno pokrajino, ki je spominjala na debelušno kokoško.

»Kako tragično«, je jadikovala in pogledovala očeta Stvarnika, »da ni nikogar več, niti same samcate žive duše ne. Vsi so se pogreznili v Nič ali izginili Drugam, katastrofa!«

Ni se motila božanska gospodična. Nekateri so zogleneli v zavistni lavi, druge je poteptal pohlep, tretji so podlegli lakoti in žeji, četrti boleznim in nasilju, peščica pa je pobegnila na planet Etos, koder so posejali novo civilizacijo.
Oče se ji je globoko zazrl v nebeške oči in jo dobrodušno okaral:

»Mar se še vedno nisi sprijaznila, da je bil Človek človeku najhujša volkulja? Zategadelj in zgolj zato, vsem v poduk, sem ostal križem rok in le jezno opazoval, kako se je družba prelevila v krdelo in poginila. Ni jim bilo pomoči, tem ljudskim prefriganim stvorom, pa tako krasne možnosti in priložnosti sem jim ponujal, od prelepe samostojne butične državice do globalnega prizorišča!«

Ideja je nekaj časa molčala, potem pa se je priliznjeno prižela k vsemogočnemu:
»Daj no, očko moj, napravi zopet tisti odrešilni trik z Noetovo barko in pošlji med zvezde tvojo super ladjo, ki bo semkaj vrnila prerojene ljudi, kateri bodo vedeli, kako začeti znova. Saj veš, da je to tudi tvoja večna želja, ponudi jim še enkrat roko.«

Stvarnik je malo godrnjal in govoril nekaj o klavrnih izkušnjah, potem pa je vendarle sklical astronavtsko odpravo, ki je čez nekaj svetlobnih minut na zanemarjeno kuro privedla štiriindvajset nekdanjih Zemeljskih prebivalcev - dvanajst žená in dvanajst možá. Osuplo so opazovali pokrajino, ki se je zdaj dušila v trnju, pozabljeni plastiki in rjastimi avtomobili. Naokoli so živahno poskakovali kenguruji, sibirski medvedi in redkozobi pasavci, medtem ko so se tjulenji v družbi pingvinov sončili na obali. Te presnete podnebne spremembe očitno res niso bile le novinarska raca!

Po kratkem šoku so si razdelili naloge in čez nekaj mesecev je dežela zopet zasijala v prvotnem blišču. Vse je brbotalo in kipelo od pozitivne energije, tako da se je še troglavi mogočni vršac ponosno oziral v dolino, ki mu je ob vznožju ponujala čudovit pogled na morsko prostranost. Tam si je v majceni novi vasici ustvarila domek družinica, ki ni bila na prvi pogled nič posebnega. Oče je kmetoval in pisateljeval, mati šivala, pletla in prodajala oljčno olje, vino, česen, jajca in slanino, otroka pa sta večino časa preživela s kosmatim psičkom, ki je spominjal na simpatičnega lisjaka. Deklici je bilo ime Sapa, fantku Vok, po starodavni indijanski modrosti voksapa muku je – naredi me modrega in pogumnega. Ker sta se oba rodila daleč onkraj Mlečne ceste, sta bila zbegana zaradi nenavadne okolice in nedojemljive praznine, ki je hlastala po vedenjski zapolnitvi, po Pravilih delovanja, obnašanja in polnega življenja. Zato so vaščani ustanovili Šolo, ki naj bi otroke vzgojila v sočutne, pridne in prijazne odrasle.

Na prvi dan pouka se je na sončnem dvorišču pred šolskim poslopjem zbralo staro in mlado. Ravnateljica se je odločila, da bo do nadaljnjega poučevanje potekalo v senci bohotne oljke, ki je z grčavim deblom spominjala na dobre, stare čase in s srebrno-zeleno krošnjo napovedovala lepšo prihodnost. Učni načrt je vključeval en samcat predmet, ki so ga poimenovali Etika. O vsem ostalem se bodo otroci lahko podučili doma, tako da bo več časa ostalo za oblikovanje osebnosti in samouresničevanje.

»En lep in srečen dan vam voščim«, je zadonel karizmatični bariton sivolasega učitelja Pavla, ki je deloval pomlajeno, sproščen v zlizanih kavbojkah, škornjih, majici z napisom »Nimam dost, hočem več« in modremu suknjiču s pozlačenimi gumbi.

»Za začetek bi vam želel povedati, da vas imam rad, pri čemer pokorno javljam, da nisem pedofil«, se je zahihital in se popraskal po površno obritem licu. Šala je bila neokusna, a so jo vsi preslišali.