Filmska recenzija: Philomena

ZGODBA

Philomena Lee je ena izmed nesrečnih najstnic. Leta 1952 jo njena irska katoliška družina  pošlje v samostan zaradi "nastale sramote". V samostanu je delala sedem dni na teden, da bi jo obdržali, vendar njej je bilo dovoljeno preživeti le uro na dan s svojim sinom. Po treh letih v samostanu je bil fant prodan ameriški družini. Philomena je preživela svojih naslednjih petdeset let v iskanju odvzetega sina. Kljub večkratnim in vztrajnim obiskom samostana, ji nune niso povedale ničesar. Z vstopom v samostan zaradi nečastnega dejanja zunajzakonske nosečnosti je izgubila pravico do svojega sina, kar naj bi tudi bila kazen za njeno grešno obnašanje.

Glavni lik je svojo skrivnost hkrati hranil več kot 50 let. Nenadoma pa v času turistične sezone, v začetku leta 2000, se odloči, da ne bo več nosila tega bremena. Svoji hčerki Jane (Anna Maxwell Martin) pripoveduje o dečku, ki ga je rodila kot najstnica v samostanu in ga dolgo poskuša najti. Hčerki zaupa, da jo je oče prepustil nunam, ko je ugotovil, da je noseča: "Bilo ga je tako sram, da je vsem povedal, da sem mrtva."

Seznacionalna in skorajda nerealna zgodba je popolnoma resnična

V tem filmu, ki temelji na knjigi The Lost Child of Philomena Lee Martina Sixsmitha, neprekosljiva Judi Dench ujame večno žalost ženske, ki predstavlja rezultate večletnega grozljivega projekta v Združenem kraljestvu in da povrhu ne omenjamo še trpljenja številnih otrok. Tako gledalce skozi celoten ogled filma preveva občutek nepravičnosti, ki je doletel Philomeno (in še veliko drugih ubogih žensk). Občutek dobimo, da so se filmski ustvarjalci osredotočili na "lekcijo", ki bi jo lahko Philomena zadala nepravičnemu družbenemu sistemu.

Philomenina zgodba pa ne bi postala znana, če se ne bi vanjo vključil novinar Martin Sixsmith (v filmu je vlogo odigral Steve Coogan, ki je sodeloval tudi pri pisanju scenarija). Sixsmith je bil ravnokar odpuščen in išče zgodbo za ponovni zagon svoje novinarske kariere. V osnovi ga ne zanimajo socialne in tragične zgodbe, vendar ob stiku s Philomeno kaj kmalu ugotovi, seveda, da je starkina "neumna" zgodba zelo resna zadeva. Njuno sodelovanje izpade kot čudaški "road-trip" film, v katerem se prefinjeni londonski novinar in bivša medicinska sestra podata na pot iskanja njenega izgubljenega sina.

Na izjemno in ganljivo zgodbo se zlahka in zelo hitro navežemo. Judi Dench je popolnoma predana glavni vlogi. Njen pobožni in obenem spoštljivi lik Philomene je tako iskren, da bi ga lahko povezali s katerokoli prijazno ženico z našega vsakdanjega življenja. Občudovanja vredno predstavo v precej resni vlogi Sixsmitha pa izpelje Coogan, ki dodaja ravno dovolj humorja, da osvetli glavni predmet zgodbe, ne da bi mu zmanjševal pomen. On se predstavlja kot človek z misijo, da "poišče" imenitno zgodbo.

Čeprav sta se njuna (skorajda) nasprotna temperamenta in svetovni nazori (njunih likov) včasih gugali na robu karikature, sta Dench in Coogan ustvarila resnično kemijo, ki dokaže in pokaže skupno prizadevanje za prikaz tako emocionalne pripovedi. Philomena ni kičasti filmski izdelek ali pa nekakšna kritika preteklega nedelujočega sistema, ampak zgodba polna nepričakovanih preobratov in zavojev, pri kateri so gledalci poplačani s (po)polnim čustvenim doživetjem.

Nekateri recenzenti so "obsodili" Philomeno kot "traktat" proti katoliški cerkvi, četudi je glavni lik dejansko poln odpuščanja. Slednje pa nam ustvarjalci filma dejansko želijo skozi celoten film dopovedati. Odpusti ali (o)pusti in nadaljuj. Obremenjevati se s preteklostjo bi se moralo pretvoriti v upoštevanje in razumevanje izkušenj, ki so le naše zrcalo, v katerega pogledamo nazaj vase in poskušamo oblikovati svojo sedanjost kot temelj boljše bodočnosti.