Ali Italijo v primeru Napolitanovega odstopa čaka kaos?

V sredo bodo vse oči na Apeninskem polotoku uprte v Napolitana, ki bi lahko tradicionalni nagovor ob prehodu v novo leto izkoristil za napoved odstopa. Da se namerava od položaja posloviti, je 89-letni predsednik posredno nakazal že pred dnevi, danes pa se tako vsi sprašujejo le, ali bo to storil na silvestrovo ali bo dal državi še nekaj časa. Nekateri poznavalci ugibajo, da bi lahko Napolitano počakal na 13. januar, ko se bo z govorom premiera Mattea Renzija v Evropskem parlamentu de facto končalo polletno predsedovanje Italije EU.

Sosedi se predvsem bojijo, da bo odstop Napolitana oz. nezmožnost soglasja okoli njegovega naslednika, iskanje katerega je zadnje tedne že v polnem teku, državo pahnilo v novo negotovost. Italija je sredi najhujše povojne krize, premier Renzi pa mora zato uvesti pomembne reforme.

Najmanj, kar ob tem potrebuje, je zastoj zaradi volitev predsednika države. Dokler trajajo te volitve, parlament namreč ne sme odločati o ničemer drugem. Senat pa bi se moral že januarja znova lotiti volilne reforme. Z novim zakonom bi stranka, ki bi zmagala na volitvah, dobila jasno parlamentarno večino, kar bi predstavljalo pravo revolucijo v državi, kjer je nestabilnost vlade način življenja.

Kako bi novi predsednik nadomestil Napolitana?

Vprašanje je tudi, ali bo novi predsednik mednarodno spoštovanemu Napolitanu segel vsaj do kolen. Najstarejši predsednik kake evropske države in krizni menedžer številka ena v Italiji se po burnih osmih letih na položaju, ki jih je zaznamovalo več menjav vlad, noče iti več.

"Kos je bil enemu najtežjih predsedovanj v državi, zelo je utrujen," je v enem izmed intervjujev dejal Napolitanov svetovalec Emanuele Macaluso. Kot je posvaril, sedaj državi grozijo najbolj kaotične volitve predsednika v zgodovini. Te besede v Italiji, kjer so bile zadnje volitve ponižujoča igra, nekaj pomenijo, komentira nemška tiskovna agencija dpa.

Napolitanu, nekdaj pristojnemu za zunanjo politiko v komunistični stranki, gre zahvala, da Italija v zadnjih letih ni popolnoma strmoglavila. Zadnji premierji so lahko stolčke zasedli le zato, ker je predsednik uspešno posredoval med podivjanimi strankami.