O falconu, raketi in drugih norostih

Prav to se je zgodilo po zadnji seji vlade, ko smo pričakovali slabe vesti, apatijo in sindikalno škrtanje z zobmi. V časih neizogibnega javnofinančnega varčevanja, napovedanega odpuščanja in krčenja stroškov v javnem sektorju se je na nebu odprlo okno, skozi katerega je žarek sonca osvetlil vsesplošni in vsemogočni defetizem, ki se kot srednjeveška kuga širi po planincah in tudi nižje dol.

Novica, da je vlada sprejela sklep o prodaji falcona, je vredna vsaj toliko kot dve uri sončnega vremena. Njena neprecenljivost je predvsem v tem, da je še tako mrkega in depresivnega nergača spravila v dobro voljo. Marsikdo se je ob njej tudi smejal. Jaz sem se celo krohotal. Skoraj pol minute.

Pomislite, vlada bo prodala naše letalo za prevoz ranjencev!

Zgodovina nekega prekletstva

Morda se sprašujete, kje je tu sploh kaj smešnega. No, razlogov za dobro voljo je veliko. Že zategadelj, ker vlada poskuša prodati nekaj, kar je tako bizarno kot tista raketa, ki jo je nameravala Severna Koreja izstreliti v vesolje, pa je pločevinasta cev s severnokorejsko nalepko razpadla že minuto po izstrelitvi.

Falcon je sicer v glavnem še v enem kosu, čeprav se na njem že leta nabira prah. No, ja… vmes so ga v vojaškem hangarju na letališču Cerklje po nesreči malce „premaknili“ z viličarjem, ampak tega nisem napisal jaz, velja? Med piloti se šušlja, da je preklet.

Prekletstvo sploh ni tako nedolžno. Kajti empirično dejstvo je, da so bile s tem letalom že od začetka same težave. Njegov naročnik je umrl, njegovi prvi (in tudi edini) najemniki so imeli kasneje velike finančne težave. Ko se je falcon vrnil v domovino, se vanj ni upal nihče več usesti. Razen pilotov kajpak. Ti so ga vsake toliko peljali na sprehod, vlada pa je ravno v istem terminu raje najela drugo letalo ali pa izgubljala ure in ure ter uporabljala redno letalsko povezavo. Celo hohštaplerski predsednik republike je najel draže letalo, samo da se ne bi peljal v prekletem letalu.

Prvinski greh falcona je torej en sam. In sicer ta, da smo ga sploh kupili. V zadnjih letih smo nevrotični davkoplačevalci, ki bi najraje videli, da naši politiki po svetu potujejo s konjsko vprego, na ta kup leteče pločevine že skoraj pozabili. Smo se ga zgolj naveličali?!

Se letala ne bi dalo kasko zavarovati pri kakšni nemški zavarovalnici in upati, da bo … strela zanetila požar v hangarju? Klošar po nesreči zažgal žimnico? Saj smo Balkanci, ne?! Vsaj obnašamo se tako. Ve se, da so varnostni standardi na tako imenovanem letališču Cerklje močno vprašljivi. Saj veste, tam so stekla v kontrolnem stolpu takšna, da se ne vidi ven. Pri razpisu so v deželi cvička nekaj pomešali – namesto da bile šipe takšne, da se ne vidi notri, so vgradili tako zatemnjena stekla, da se ne vidi ven.

Falcon kot nacionalni projekt

Očitno se morajo tisti, ki upravljajo državo, nečesa naučiti, preden bodo sposobni prodati falcona. Vzporednice s severnokorejskim debaklom pri nameravani izstrelitvi rakete so očitne. Tamkajšnja tranzicija oblasti na novega voditelja Kim Jong Una temelji na ustvarjanju vtisa popolnega nadzora, obvladovanja in kompetenc. Severni Korejci so v ta namen pripravili spektakularno maketo rakete, ki naj bi jo ob stoletnici rojstva Kim Il Sunga, večnega predsednika, izstrelili v vesolje, kamor naj bi ponesla satelit. Kakšen satelit, niso povedali. Verjetno za opazovanje ptic. Takšnega bi rabili slovenski ornitologi, ki bodo znova sesuli projekt vetrnih elektrarn Volovja reber. Satelit, ki pokaže ptice tudi tam, kjer jih ni.

A ko je severnokorejska raketa stala na lansirni rampi, je delovala resnično. Kot da bi hotele dokazati, da se vse to v resnici dogaja, so oblasti v najbolj izolirano državo v moderni zgodovini povabile tuje medije. Prišli so skoraj vsi. Manjkala je le dopisnica naše nacionalke. Svet se je zdrznil. Še posebej ob novici, da severnjaki v istem času pripravljajo tudi nov jedrski test. V ta namen so izkopali nov rov. Atomska bomba v povezavi z raketo, ki bi bila lahko tudi medcelinski izstrelek, ni hec.

Nič čudnega torej, da so imeli v zadnjih dneh Severni Korejci na svoji strani takorekoč vse. Kot otroci, ki si želijo pozornosti, so le-to končno tudi dobili. Svet je strmel v njihovo novo igračo, ki se je bleščala v belini, na katero je bila šlampasto nalepljena etiketa nacionalne zastave. Potem se je začelo odštevanje. Inženirji s čeladami na lansirni rampi so sicer delovali, kot da nimajo pojma, kaj tam sploh počnejo, toda svetovni mediji so poročali, da gre zdaj zares. Da jo bodo zdaj zdaj izstrelili.

Za otroka, ki je nasledil svojega očeta, bi se bolje končalo, če ne bi pritisnil na rdeči gumb. Kajti smisel takšnih raket je ravno v tem, da se jih ne požene v zrak. Na tem je temeljila hladna vojna.

Kim Jong Un, ki je skoraj še otrok, je v zrak poslal raketo, ki je po približno minuti razpadla in padla v morje. Huda blamaža, ki jo bodo doma prikrili tako, da o tem ne bodo poročali. Preprosta rešitev v diktaturi.

V demokraciji ni tako preprosto. Ljudem ne moreš reči, da falcon ne obstaja.

Ali pa, kar bi bilo še bolj perverzno, da smo ga prodali. Arabskemu kupcu. Šejku. Denar je že nakazal, ampak je šel takoj v poplačilo terjatev tujih bank. Slišalo bi se povsem verjetno in ljudje bi verjeli. Še posebej zato, ker je resnica grozljiva.

Niti Danny niti Meta Malus ne vesta, kaj se bo zgodilo s falconom. Kaj pravi tarot? Bo prodan?!

Na letalu ni nikogar (niti pilota)

Prodaja falcona je vsaj tako bizarna kot severnokorejska raketa. In zato imam kot davkoplačevalec in solastnik tega letala norcev vso moralno pravico, da se ob nameri vlade, da ga proda po ceni, ki ustreza trenutnim tržnim razmeram, namuznem. Kajti sintagma „trenutne tržne razmere“ pomeni samo eno: prodajo s popustom.

Zato me, ko slišim, da naši strokovnjaki za aviatiko ocenujejo, da je orientacijska vrednost falcona 14,8 milijonov evrov, nemudoma zagrabi smeh. Jasno, za ta denar bi šla v promet še leteča preproga. Če bi bil na njej Blejski otok, kajpak.

Vladi gre v tem duhu namigniti, naj se letala poskuša znebiti tako, da ga vključi v kak drug, t.i. vezani posel. Morda bi pa ga vzeli Američani?! Za dvajset Arabcev iz Guantanama bi morebiti šlo? Če bi ambasadarju Mussomeliju kaj pomenilo, bi na falcon vkrcali Janeza Stanovnika. Zastonj in brez vozovnice.

Zgodba o prodaji falcona je res bizarna. Dokazuje namreč nesposobnost generacije, ki si pred dvema desetletjema demokratično uzurpirala oblast in nas vse odtlej ne uspe prepričati, da je zmožna voditi državo. Zakaj ji to nekako ne uspeva, si lahko odgovori vsak sam. Vsekakor pa je ravno nesrečno letalo eden najbolj neposrednih dokazov o tem, kako vražje sposobna mora biti politična elita, če niti enega prekletega letala ni sposobna uporabljati, izkoriščati ali z njim kako drugače razpolagati. Če si ga ne upajo uporabljati – in natanko to mi je pred leti na zasebnem kosilu prostodušno priznala bivša ministrica –, potem bi se ga lahko že zdavnaj znebili. Le malce domišljije bi bilo potrebno.

A te vladni piarovci ne premorejo. Če bi jo, bi falcona podarili. Tomu Križnarju, recimo. Križnar bi letalo brž zamenjal za deset tisoč kamer, ki bi svetu pokazale še več resnice o Darfurju.

Prekletstva falcona bi bilo konec, država bi bila rešena. Ampak to je mogoče le v pravljici…

vir: http://www.steinbuch.si