Zgodba o rdeči kapljici in prostovoljstvu

Sogovornica skuša otrokom predstaviti pomen krvodajalstva skozi pravljico o rdeči kapljici.

"Po moji odločitvi, da se upokojim, pred dvema letoma, mi je sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Piran Valentina Klemše predlagala, da bi svoje 40-letne izkušnje turistične animatorke uporabila pri širjenju zavesti o prostovoljstvu in krvodajalstvu po vrtcih in šolah," pojasni Irena Dolinšek. Nad predlogom je bila takoj navdušena. S tem, kako težko je tematiko krvodajalstva predstaviti najmlajšim, da bi jih zanimalo in ne odvrnilo, se je – kot hudomušno pristavi - ukvarjala šele pozneje. "Glede na to, da imam med knjigami največ pravljic, sem razmišljala, da bi se otrokom najlažje približala na ta način. Ko sem se domislila rdeče kapljice, ki seveda spominja na Rdečo kapico, je zgodba prišla sama od sebe," se spominja svetlolasa gospa, ki kar prekipeva od življenjske energije. 

Postala je Rdeča vila

Dolinškova se za nastop pred otroki obleče v prav posebno rdečo dolgo obleko, lase pa okrasi z rdečim obročem. "Povem jim, da sem Rdeča vila iz piranskega svetilnika, ki je bila nekoč tako prevzetna, da je razjezila morje, v katerem se je neprestano ogledovala z vrha obzidja," pripoveduje. Zgodba se nadaljuje tako, da morje vzvalovi in da Rdeči vili vedeti, da nasprotuje njenemu vedenju. Ko pa morje ponoči zaspi, se mu Rdeča vila maščuje in mu izmakne najdragocenejše tri kapljice – dežno kapljico, kapljico s solnim kristalom in solzno kapljico. Ob zori, ko morje ugotovi, da mu manjkajo omenjene tri kapljice, se silovito razjezi in jih zahteva nazaj. Rdeči vili je žal,  a kapljic ne more vrniti, saj jih je dala ljudem. Morje v zameno zahteva, da ljudem podari tudi nekaj svojega. In sicer, rdeče kapljice, ki se pretakajo po njenih žilah, in rešujejo življenja. "Otroci med igro sodelujejo in morda jim bo to spodbuda, da bodo nekega dne kaj dobrega naredili za druge," upa Irena Dolinšek.

Irena Dolinšek s kostumom Rdeče vile.

Prostovoljstvo ima v krvi

Sogovornica je prostovoljstvo gojila že od nekdaj. "Trudila sem se, da sem v svoje profesionalno delo vedno vključevala dobrodelno noto. Organizirala sem že vrsto dobrodelnih avkcij in drugih tovrstnih prireditev. V zadnjem času skušam biti družbeno koristna kot članica ženskega Lions kluba Portorož Zarja," dodaja. Kot ugotavlja, je gospodarska kriza prizadela tudi dobrodelnost. V današnjih časih ne gre več računati na uspešna družbenoodgovorna podjetja kot pred leti, zdaj darujejo ozaveščeni posamezniki, ki večinoma sploh niso najpremožnejši. Dejstvo pa je, ugotavlja, da se prejemniki pomoči morajo izpostaviti z imenom, sicer ljudje zaradi nezaupanja le s težavo prispevajo svoj denar. "In še nečesa sem se naučila: hvaležen je treba biti za vsak podarjen evro," sklene.